S kuno belico smo več ali manj seznanjeni vsi. Rada sobiva z ljudmi, zato nanjo naletimo celo v mestih. Zadržuje se na podstrešjih, v gospodarskih poslopjih in garažah, nemalokrat si za dom izbere kar skladovnico drv. V okolju, ki ga je uredil človek, ne manjka glodavcev in ptic, njene glavne hrane, postreže pa si tudi z gojeno perutnino in kunci. Nase največkrat opozori s hrupom, ki ga povzroča med preganjanjem plena na podstrešju, ali z iztrebkom, ki ga odloži na vidno in izstopajoče mesto. Z njim opozori druge kune, da je to njen okoliš.

Manj poznana, največkrat le iz literature, pa je njena sorodnica kuna zlatica (Martes martes). Nikoli je ne bomo srečali v bližini človeka, živi daleč od človeških naselbin. Njen življenjski prostor je gozd. Je boljša plezalka kot kuna belica in tudi kot njen priljubljeni plen, veverica. Lovi gozdne glodavce in ptic...