Spomin mi vrača pred oči dve veliki spiralasti stojali, obloženi z belimi lončnicami pred Marijinim oltarjem v temačni gotski cerkvi, kamor je svetloba vdirala skozi visoka, ozka barvna okna.

Večer pred mrakom, majski večer. Šmarnice. Dolga pot do farne cerkve, razkošna zaokrožitev dneva, napolnjenega s kmečkim delom, ki tudi otrokom ni prizanašalo. Tek in poskakovanje skozi drevored, ko so s kostanjev padali rjavi kebri naravnost na glavo in se z nožicami zavozlali v kuštrave lase. Tenko otroško cviljenje in hitri tek na plano in naprej, naprej vse do težkih cerkvenih vrat. Stopiti na prste, da si dosegel kljuko.

Nobene svete maše. Kakšne maše neki? Zvečer pa maša, a ste pri pravi pameti? Litanije so ob nedeljah ob dveh popoldne, šmarnice pa vsak dan zvečer. Brezbožni gostač je pravil: šmornice. Ja, brezbožnež, še za veliko noč se ni prikazal v cerkvi. O kam gre ta svet, je z bridkostjo v srcu vzdihovala vaška dninarica.

Že pred vojno je bilo. Pred drugo...