Ujeti v svojo preteklost gledajo, kako življenje teče mimo njih. In so vedno bolj nezadovoljni.

Vedno sem vesela, ko poslušam čez osemdeset let staro gospo, ki sicer nima kakšne posebne izobrazbe, a jo je zaradi njenega razmišljanja vredno poslušati. Ob njej je lahko človek z dvema doktoratoma, pa še zdaleč ne zna razmišljati o življenju tako kot ona. Pa ne samo razmišljati, tudi mu kljub izobrazbi ne zna biti tako kos. V življenju je preživela veliko hudega, a kljub temu ostala vedra in v sebi zadovoljna. Zato ji tudi vsi zelo radi prisluhnemo.

Ko smo se pred nedavnim pogovarjali o tem, kako stari ljudje živimo, je rekla približno takole: »Veliko preveč se ukvarjamo s preteklostjo, kaj je bilo, česa ni bilo, pa smo si tako želeli, kako nas je kdo užalil in tako dalje. Veliko premalo so naše misli usmerjene naprej, v dneve, ki so pred nami. Kako bomo lahko v prihodnje najbolje uresničevali svoje poslanstvo. Tudi če čisto nič več ne moremo, imamo še vedno svoje posl...