Gotovo ste že občutili, kako drugačno je doživetje svetega kraja, če tja priromamo peš (pa čeprav le nekaj kilometrov) ali pa se pripeljemo z avtom. Peš romanje prinaša tisto razkošje časa, v katerem lahko odvržemo (vsaj nekatera) svoja bremena in svojega duha naravnamo na Božjo frekvenco, zrahljamo trdo zasušeno zemljo, preden jo izpostavimo blagodejnim dežnim kapljam Božje milosti. Obisk svetega kraja nas namreč kaj lahko pusti tudi prazne, če nanj pridemo preveč zasuti z bremeni vsakdanjika. »Ne hodi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!« je Bog opozoril Mojzesa, ki si je hotel ogledati goreč grm. Pred obiskom svetega kraja se torej ustavimo, sezujmo si sandale z nog, odstranimo vse, kar nam brani, da bi srkali vase svetost kraja, kamor prihajamo.

Ko človek hodi, pride v stik s seboj, premisli in predela nekatere stvari. V času, ki nas vedno bolj potiska v sedeči položaj, smo lačni gibanja. Gibanje postaja naš priljubljen način sprostitve...