Zadnji teden šolskih počitnic. Žena, učiteljica, je že v službi, ker je treba, preden otroci zasedejo šolske klopi, prezračiti vsaj zbornico in razrede, če že šolskega sistema ne uspe nikomur prevetriti. Jaz – ki nimam več ne počitnic in dopusta oziroma si jih lahko privoščim vsak dan, če sem len – sem doma … sam … prepuščen na milost in nemilost številčno močnejšemu nasprotniku: otrokom, ki v nervoznem dolgočasju uživajo zadnje dneve svobode.

Poba, ki mi je v zadnjem letu fizično zrasel čez glavo, v figurativnem smislu pa mu je to uspelo že pred nekaj leti z vstopom v puberteto, me je že prejšnji večer prosil, naj ga zjutraj zbudim, ker da si je našel neko priložnostno delo. Priznam: težko sem zaspal od začudenja, jutro pa ni prineslo olajšanja, saj je bil poba že zbujen. In ne samo to: šel si je še kupit malico v trgovino, »z lastnim denarjem«, kot je rekel … in res nisem hotel pokvariti trenutka z debato o tem, ali je »žepnina« zares »lasten denar«! Potem se je vstopil p...