Primož je bil človek čistega srca, preprost in ponižen kot njegov vzornik sv. Frančišek Asiški. S svojim dobrotnim nasmehom in toplo besedo je venomer razveseljeval svoje prijatelje in vse, ki so se mu približali. V njem je bil neusahljiv vir veselja, ki je žarelo na njegovem obrazu. Obdajala ga je skrivnostna svetloba, ki se je morda ni zavedal, a smo jo čutili vsi, ki smo ga poznali pobliže.

Tak, kot se ga spominjamo, je med nami. »Zdelo se bo, da sem mrtev, toda to bo samo videz,« je dejal svojim dragim. Smrt je samo videz. Resničnost je življenje. To je vedel in tako je govoril iz gotovosti svoje vere.

Ob Primožu se poslavljamo od enega velikih slovenskih skladateljev, morda največjega v instrumentalni glasbi, ki je ponesel ime naše dežele v širni svet.

Bogat, izključno instrumentalen opus

V njegovem opusu, ki obsega okoli 400 del, pa ni niti ene skladbe na besedilo. Ko sva pred meseci potovala v Celje, sem ga vprašal, kako to, da se n...