Škoda, da nismo znali drugače

Ana se je z Gašperjem pripravljala na zakon tudi z molitvijo in se poročila iz ljubezni. Hodila sta k zakonski skupini in bila aktivna v župniji. »Doživljala sem, da rasteva v zakonu in zanosila četrtič. Gašper se je veselil z menoj, zamenjal je službo, da bo več doma, čez nekaj mesecev pa priznal, da me vara. Sledile so skrivalnice, ki so bile ponižujoče in kmalu sva šla narazen.«

Prevzela jo je žalost, nemočen otrok v njenem naročju pa jo je potreboval kakor tudi starejša sestrica in bratca. »Vseskozi mi je bilo dano ohraniti veliko zaupanje.« Hvaležna je, da se je počasneje odvijalo in je bil postopek za ničnost zakona šele nekaj let kasneje, ker bi jo takrat zlomilo. »Imela pa sem ljudi, ki so mi stali ob strani, tudi starša« ostaja hvaležna.

Gašper je na cerkvenem sodišču utemeljil, da je bila ona dobra prilika, ni pa bilo to, kar si je želel. »Nisem bila prizadeta samo kot ženska, žena, ampak tudi kot mama. V postopk...