Vse mine, nič se ne povrne in nič ne pride več nazaj; nikoli val se ne obrne, sijoča zvezda se utrne, v temi zgubi se njen sijaj. Mojstri so tile pesniki, češ naj nam spoznanje malce strezni možgane in v njih razdre »blesteči grad boginj in sanj«. V trenutku. To se nam je kdaj že zgodilo. Tudi Prešernu: Prej bogstvo ti, zdaj lepa stvar. Mi bi malo popravili: le še stvar.

Pa smo tam, kjer smo: desakralizacija.

Ne vem, zakaj me beseda spominja na deratizacijo. Ki pomeni znebiti se podgan. Po vseh mestih je na komunalnem programu. Desakralizacija je pa beg pred svetim, raz-svétenje. Ni treba ne daleč in ne dirkalno hiteti. Začne se že pri nepokrižanju. Zmanjka časa zjutraj, opoldne, zvečer. Pred vaškim znamenjem? Povem, da se je letos pred našim nekdo odkril! Prvič: že dolgo ni opaziti oklobukanih možakov; drugič: kaj mu pa je, da sredi poti tamle na samem...