Dva človeka sta šla v tempelj molit (Lk 18,10).

Beseda tempelj (gr. hierón) se nanaša na celoten tempeljski kompleks z vsemi stopnišči, ograjami, dvorišči za moške, ženske, pogane ter z osrednjim svetiščem (gr. naós), ki se je delilo na »Sveti prostor«, dovoljen samo duhovnikom, ter »Presveti prostor«, kamor je enkrat letno vstopil le veliki duhovnik. Farizej tudi molitev razume kot vrednostno lestvico, po kateri se poskuša pomakniti bliže k Bogu. Toda odide neopravičen (v. 14). Prišel je po kadilo za svoje uspehe in ne po moč Božjega usmiljenja. Cestninar pa vstopi v notranje svetišče srca, v skrivnost novega templja telesa (prim. Jn 2,21; 1 Kor 6,19), v katerem se usmiljenje Boga in človeška krhkost lahko združita. Takih častilcev si namreč želi Oče (Jn 4,23). Zato se na veliki petek zagrinjalo v templju pretrga od zgoraj dol (Mr 15,38; Mt 27,51; Lk 23,45). Da bi človek dojel, kako ga še tako herojski posti in desetine ne morejo opravičiti in pomakniti bliže k Bogu, ampak...