Pred nami je najbolj čaroben večer v letu: Miklavžev večer. Tudi v dneh pred njim je lepo, ko otrokom mimogrede namignemo, da Miklavž gleda, pa je dom takoj bolj miren in svet lepši.

V pogovorih s prijatelji, znanci opažam, da miklavževo vse bolj postaja običaj vernih. Če je bil to včasih močen del tradicije, ki je služil tudi kot socialni korektiv, ko so tudi revni dobili topla oblačila in kaj sladkega za pod zob, je danes, ko ima večina otrok vsega preveč, Miklavž le prvi od ekipe treh »dobrih mož«.

Sveti Nikolaj, ki mu pri nas rečemo Miklavž, za razliko od Božička in dedka Mraza veliko bolj poudarja dobroto kot obdarovanje. Gre tudi za resničnega človeka, ki je živel med letoma 270 in 343 v Miri, ki danes leži v Turčiji. Najbolj znana legenda o možu, ki je postal škof in naj bi se tudi udeležil nicejskega koncila leta 325, pravi, da se ga je dotaknila usoda revnega očeta, ki je imel tri hčere, godne za možitev. Ker pa ni imel denarja za doto, jim je grozilo, da...