Papež Frančišek velikokrat govori o tem, da moramo kristjani iti iz svojega varnega zavetja na obrobja, stopiti v dialog. S tem se navadno strinjamo, sama čutim v tem celo veliko svobodo, ko pa je potrebno iti do drugačnih, hitro najdem(o) izgovore: s tem se pa res ne bom pogovarjala, ne mislim se poniževati, ta človek je pokvarjen ... Kako priti do tega, da kot kristjan stojim na svojih nogah, obenem pa, da bo moje srce odprto do drugega, drugačnega? Jasna
Vaše vprašanje me je spomnilo na dogodek iz knjige Nisem angel. V njem manekenka Kylie Bisutti opisuje svojo kariero v New Yorku in svojo osamljenost. Ko ni bilo nikogar, s komer bi se pogovarjala, je nekega večera nagovorila brezdomca, ki se je na ulici naslanjal na smetnjak. Ta jo je vprašal: »'Zakaj govoriš z mano?' Držal se je za ovratnik obrabljene jakne, razumljivo sumniča...