Lepo je pričakovati novost Boga v življenju: ne živeti od pričakovanj, ki se potem morda niti ne uresničijo, ampak v pričakovanju, to je želeti Gospoda, ki vedno prinaša novost. Vedno! On se nikoli ne ponavlja. Pomembno je, da ga znamo pričakovati. Boga ne pričakujemo križem rok, ampak dejavni v ljubezni. »Resnična žalost,« je spominjal don Tonino, »je takrat, ko od življenja ne pričakuješ ničesar več«. Mi kristjani smo poklicani varovati in širiti veselje pričakovanja: pričakujemo Boga, ki nas neskončno ljubi ter nas hkrati pričakuje. Če tako gledamo na življenje, postane to velika zaroka. Nismo prepuščeni samim sebi, nismo sami. Obiskani smo, že sedaj.