V reviji #najst beremo o dragocenosti vsakega življenja

V uvodniku zadnje številke revije #najst Lucija piše o nastopajočih na plesni predstavi. Všeč ji je bilo, da so točko imeli tudi gojenci varstveno-delovnega centra: »Navdušena sem gledala neobremenjene, srečne mlade ljudi, kako uživajo v nastopu, v tem, da so tudi oni za nekaj trenutkov pod žarometi. In za spremembo ne samo zaradi svoje drugačnosti, temveč zato, ker so pač del skupine.« A vsi, piše Lucija, niso delili njenega mnenja: »V pogovorih z drugimi obiskovalci po predstavi sem izvedela, da se je mnogim zdelo, da mladi z motnjo v duševnem razvoju pač ne sodijo med ostale, 'normalne' plesalce. Ob tem se je vprašala: Kako normalen moraš biti, da lahko nastopiš na plesni predstavi šole, kjer hodiš na plesne vaje? Če imaš eno nogo centimeter daljšo kot drugo – ali to velja? Kaj pa, če imaš krive zobe? Znamenje na obrazu?«

Odgovor najdemo v članku z naslovom Tvoje življenje = dragoceno: »Dragocen si že zarad...