Mateja Lopuh: »Tisto, kar razumem po dolgoletnem delu s takšnimi bolniki, je, da ni nič samoumevno. Vse, kar želimo, da bi se nam v življenju dogajalo, si moramo zaslužiti. Ni samoumevno, da bodo otroci skrbeli za nas, če nismo tega spoštovanja v njih vzgojili, če nismo pustili na svojih otrocih pečata, zaradi katerega jim potem skrb za nas ne bo v breme, ampak zaključek mozaika, da se povrne čas, ki smo ga v njih vložili v njihovi skrbi za nas. Danes žal vidimo zelo veliko med seboj skreganih ljudi, neiskrenosti, veliko je prikrivanja resnice v družinah in daleč smo od idealnega sožitja, po katerem vsi stremimo.«