Minilo je že več kot leto dni, odkar je najina zdaj desetletna hči prvič poklicala v otroško oddajo ene naših radijskih postaj. Od takrat dalje skorajda ne mine sobota, ko dekle ne bi čebljalo na dotičnem radiu. Na začetku so bile motivacija za njene klice predvsem (knjižne) nagrade, zdaj v eter pokliče zato, ker jo vsi radijski tehniki in voditelji dobro poznajo in v klepetu vidi užitek, pa tudi priložnost, da svoja doživetja posreduje njim in širšemu občinstvu.

Prvi korak je najbrž najtežji. Otrok mora zbrati pogum, prebiti led in nekaj minut v njem zmrzovati, ne vedoč, ali bo znal odgovoriti na voditeljičina včasih nepričakovana vprašanja, in vedoč, da ga posluša precejšen del Slovenije. Starši imamo pri tem pomembno vlogo, saj je pri morebitnem mencanju »bi ali ne bi« nujna kakšna dobrohotna spodbuda. A preden štartate, poglejmo, kaj je tisto, kar (poleg učenja premagovanja treme in pridobivanja občutka pomembnosti pri soustvarjanju) sodelovanje otrok v radijskih oddaja...