»Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma?« (Lk 24,32)

Že Abraham je po skrivnostnem klicu povabljen, da v veri zapusti domačo deželo in se odpravi na pot (gr. hodós) za Jahvejem (1 Mz 12,1) proti obljubljeni deželi. Potujoče izraelsko ljudstvo je Gospod potrpežljivo vodil po puščavi (prim. 5 Mz 8,2) ter jim bil On sam sopotnik (prim. 2 Mz 33,7). Jezus, učlovečeni Bog, si je pot in beg izbral že v samem začetku (Mt 2,13-14; Lk 2,1-4), na romarsko pot je stopal v času odraščanja (Lk 2,41) in bil na njej ves čas svojega delovanja (prim. Mr 1,38; 2,23; 9,33; Lk 4,43). Nanjo je pošiljal svoje apostole (prim. Mt 10,5-15) ter tudi druge spodbujal, da stopijo nanjo, saj se Gospod velikokrat da spoznati prav na poti (prim. Mr 10,46; Lk 24,32.35; Apd 9,3). Na to pot spreobrnjenja (Mt 5,25; 7,13) in oznanjevanja pa smo danes povabljeni vsi kristjani (Mr 16,15), kajti prav mi smo ljudje poti in romarji proti nebeški domovini. In Pot poznamo...