Pričevanje prvih kristjanov ni bilo omejeno na štiri stene njihovih domov, ampak so ga izvajali tudi v medčloveških odnosih znotraj in zunaj svoje verske skupnosti. Poglejmo na primer ravnanje kristjanov med velikimi epidemijami kuge, ki so v prvih stoletjih po Kristusu preplavljale rimsko cesarstvo.

V antičnem svetu nobena vojna ni vzela toliko življenj kot kuga. Niso vedeli, kaj jo povzroča, kako jo zdraviti in zaustaviti njeno širjenje v nepredstavljivo prenaseljenih mestih. Zato so ob izbruhu vsake epidemije premožnejše družine pobegnile na podeželje, z njimi pa tudi večina zdravnikov. Ubogi meščani so bili prepuščeni sami sebi. Starši so zapuščali obolele otroke, otroci starše in sosed soseda. Skupaj z bogatimi so pobegnili tudi poganski duhovniki in pustili umirajoče brez duhovne podpore, ki bi jim vsaj malo olajšala trpljenje. Vs...