Davno tega so se sprehajali samo mestni ljudje. Zdaj jim rečemo meščani. Upokojeni uradnik jim je pravil mestjani. Kar je bil tudi on in je hodil na sprehode. Bil je prijazen človek in je govoril po mestno; ni švapàl, kar velja za gorenjski govor (bom šva). Pridobivanje učenosti prvega razreda ljudske šole me je vrglo v hudo stisko. Voda bi morala biti loda, vino lino in vaja laja, glava pa glala. Komaj sem še upala odpreti usta.

Sprehod skozi jezikovne zadrege je bil nadležen. Nanje se je nepričakovano prilepila še nemščina. Šporget, šefla, širhakel in take reči so me opogumljale, da se je bom počasi že navadila. Kar ajnfoh je šlo.

Sprehodi. Sošolec – saj ne vem, če še živi – se je že v gimnaziji mučil z vprašanjem, ali naj se kot bodoči odvetnik posveti kmečki mentaliteti ali delavski; bil je pa čas socializma. Od delavcev da ne bo imel veliko, kmete b...