Vera in Cerkev – vera, materinščina in narod

Po kratki epizodi Ilirskih provinc z glavnim mestom v Ljubljani (1809–1813), ki so posegle tudi na cerkveno področje (sprememba meja ljubljanske škofije, odprava praznikov in bratov­ščin), ponudile pa med drugim možnost boljše izobrazbe slovenske inteligence, so se po letu 1815 razmere na političnem in cerkvenem področju na videz vrnile v ustaljene tirnice. Podtalno pa se je stopnjevala napetost med porajajočimi se nazori (liberalizem, od srede stoletja komunizem), ki so bili Cerkvi nasprotni. Slovenska duhovščina seveda ni stala ob strani ob prebujanju nacionalne zavesti slovenskega naroda. Med številnimi izjemnimi osebnostmi zaslužita med takratnimi duhovniki posebno pozornost ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf in lavantinski (mariborski) škof Anton Martin Slomšek.


Wolfova pastoralna modrost