Poletni dnevi tu in tam prinesejo minuto ali dve za sproščeno posedanje v senci domače terase. Včasih se ta čas celo uskladi s časom tihote. Takrat lahko res zaznam skoraj vse, kar se dogaja okrog mene. V teh dneh so na sceni predvsem različne brenčeče žuželke. Nekatere zgolj letijo mimo, druge pa seveda naletijo na težavo. Okno ali prozorna streha jih hitro preslepita – potem pa lahko tudi dolge minute opazujem živalco, ki se zaletava z glavo ob zid (no, ob steklo:)) … in ne dojame, da bi bilo z minimalnim ovinkom vse rešeno. Bila bi svobodna in tudi vse okoli nje bi bilo pristnejše, saj ne bi več gledala sveta skozi (umazano) stekleno plast. Kako da ne poskusi najti druge poti? Še več, celo če ji sugeriram smer gibanja in ji skušam pomagati, ni nič drugače! Kot bi se bilo naravnost čudovito tristokrat zaleteti v isto šipo ...

Ko sem zadnjič spet tako opazovala...