V času, ko nas od vsepovsod opozarjajo na preventivno razdaljo med ljudmi, se radi spominjamo nekdanjih velikih zbiranj, ko smo se gnetli drug ob drugem, si stopali po prstih, se objemali in skupaj praznovali ali žalovali. Ljudje smo bitja, ki »jim ni dobro biti samim« (prim. 1 Mz 2,18). Hrepenimo po bližini in čim močnejša je naša vez, tem močnejše je to hrepenenje.

Ko sem po prvem valu epidemije končno spet prišla domov, me je naša najmlajša, prvošolka, objela – od zadaj! Da virus ne bi videl, je rekla, ker so tudi njo naučili, da se mora držati daleč od vseh, ki so jo tako radi z nasmehom dvigali v naročje. Tudi bolniki, ki se jih sedaj dotikamo samo z rokavicami, hrepenijo po stisku roke, po nežnem božanju obraza, po nasmehu, čeprav ga skriva maska.

Hrepenenje po bližini sega vse tja do Njega, ki nas je ustvaril, ki je smisel našega življenja. Ljudje smo telesna bitja, potrebujemo dotik, pogled, nasmeh, objem, da bi po telesni bližini laže prišli do Božje bliži...