Ata mi je že z one strani poslal pozdrav. Kajti vedno je držal besedo, vedno izpolnil obljubo, vedno opravil svoje obveznosti.

Stali smo zbrani ob atovi postelji v Kliničnem centru. Zgodaj popoldne me je brat poklical po telefonu in rekel: »Pohiti. Ata umira!« Če sem čisto natančen in če me spomin ne vara, je bil brat bolj »gorenjsko« neposreden. Rekel je: »Z atom je konec!«

Ni se več zavedal. Bil je že preko. Utrujeno in shujšano telo mu je trzalo, opletal je z rokami, kot da se mu nekam mudi, kot da si s komolci utira pot skozi množico.

»Danes je pa gneča na oni strani,« sem rekel. Pa ne vem, če na glas … morda le v svoji glavi. »Ata se spet rine naprej!«

Slabo je slišal, bil je skoraj gluh, in zmeraj se je rad prerinil v ospredje, da je bolje slišal. Da je kaj videl in morda naredil kak posnetek s fotoaparatom. Nenadoma se je umiril...