Ko je bila politična teoretičarka Hannah Arendt navzoča pri sojenju Adolfu Eichmannu, je prišla do posebnega zaključka: čeprav je šlo za obtožbo groznih zločinov (Eichmann je imel na skrbi logistiko in prevoze do taborišč smrti pri t. i. dokončni rešitvi judovskega vprašanja – Endlösung), ni našla v obtožencu ne antisemitskega fanatika ne sadističnega morilca, temveč učinkovitega uradnika s slabim spominom, ki se redno izraža s klišeji, vneto spoštuje zakone in navodila in ima celo zgleden odnos s svojo družino. Korenina njegovih zločinov, meni Arendtova, ni bila v globokih prepričanjih, temveč v njegovi površnosti, torej v pomanjkanju resnih prepričanj oziroma v odsotnosti pravih korenin. Tako je Arendtova predstavila tezo o banalnosti zla, kar je ena od njenih najslavnejših misli.

To banalnost Arendtova označi kot pomanjkanje mišljenja oziroma razmišljanja (thoughtlessness), ki ga nikakor ne smemo zamešati z bedarijo (stupidity) pa tudi ne s pomanjkanjem podatkov. Eichman...