Čas, neustavljiva reka na tem svetu. Če kdaj, bi ga radi ustavili pred začetkom epidemije ali pa ga kar preskočili. Ne da se. Tukaj odpove vsa človekova mogočnost, nedotakljivost, ponos, prezir, bogastvo …

Že skoraj 30 let sem prostovoljka Karitas, pri OO RK pa četrto leto vodim skupino starejših žensk za samopomoč. Prostovoljstvo je del mojega vsakdanjika, ki je vedno pester. Rada bi opisala, kako je potekal moj zadnji teden življenja z vidika prostovoljke. Ne pišem zato, da bi sebe poveličevala, zavedajoč se, da mnogo ljudi naredi veliko več dobrega za ljudi, ampak preprosto zato, da bi morda ozavestila koga, ki je prepričan, da različne vladne in nevladne institucije rešijo vse človekove probleme.

V začetku tedna me pokliče občanka in potoži, da se z možem preživljata z njegovo pokojnino, da jima je odpovedala peč za centralno in da jim grozi odklop elektrike. Ne obljubim ji nič, povem pa ji, da jo bom poklicala še isti dan. Preverim resničnost nekaterih njenih...