Ko se s šestletnimi otroki pri verouku pogovarjam o kraljestvih, se v trenutku preselijo v svoj domišljijski svet. Vse po vrsti znajo našteti, kaj paše h kralju. Najbrž to potegnejo iz pravljic, ki jih poslušajo, ali pa iz risank, ki jih gledajo. Dobro vedo, da je kralj vladar in sredi svojega kraljestva živi v imenitnem gradu. Ima polno služabnikov, ki ga v vsem ubogajo. Ljudje v kraljestvu mu služijo, on pa jih ščiti pred sovražnikom s svojo vojsko.

Ne vem, katere podobe se v vas prebudijo, ko pomislite na kralja. Te podobe namreč niso tako nepomembne, kot se zdi na prvi pogled. Zakaj? Ker je Jezus zase rekel, da je Kralj. On je izjemno veliko govoril o Božjem kraljestvu. Ni čudno, da je s tem zbudil ogromno zanimanje med ljudmi in pritegnil mnoge, da so mu sledili. Ko je moč svojih besed še potrdil s čudeži, ko je ozdravljal bolne, obujal mrtve in nahranil množice, so le še čakali na dan, da ga ustoličijo za kralja. Povsem prepričani so bili, da je on tisti, ki bo končno...