V Halifaxu v Kanadi leži pokopališče z žrtvami potopitve mogočnega Titanika. Tamkajšnji župnik James Mallon v knjigi Božja prenova premišljuje o katastrofi čezoceanke. Ko je izginila pod valovi, je okoli 1500 ljudi plavalo v ledeni vodi, medtem ko so rešilni čolni stali na varni razdalji in to opazovali. Samo dva od osemnajstih čolnov sta šla reševat preživele. Ko so končno odšli med žrtve še drugi, so našli samo še devet živih.

Mallona je spreletelo, da gre za metaforo Cerkve. »Obstajamo zaradi misijona. Tako kot Jezus smo bili poslani na 'reševalno akcijo' k ljudem v smrtni nevarnosti in imamo dovolj praznih mest v reševalnih čolnih.« A pogosto smo na varni razdalji, skrbimo za lastne potrebe in udobje. Namesto pomoči se ukvarjamo z vzdrževanjem in barvanjem čolnov, strežemo ljudem, ki so v njih … »Če bi kdo priplaval do nas, bi mu morda pomagali, a da bi sami šli do njih?«

Močno smo se navadili na vzorec, po katerem se ukvarjamo s tistimi, ki pač prihajajo v cer...