Spet se mi je zgodilo: 'Samo trenutek, gospa.' Potem sem pa čakaaala! Sama nikoli ne ponujam trenutkov, kadar me mora kdo čakati. Navadno rečem: Upam, da ne bo trajalo ves dolgi vek.

Menda se šolarji polagoma vračajo v svoj drugi dom, v šolo. Tokrat k omaskanim učiteljem. Takoj me vrže v davni čas, ko so učenci pisali šolsko nalogo z naslovom: Šola, moj drugi dom. Tako je bilo predpisano, kaj morem pomagati! In so pisali. Edino oni deklič z urnim jezikom in pametno glavo (podstrešje, smo rekli) je napisal, da šola ni nikakršen dom, saj ji še ni skuhala zajtrka, in sploh da ona še zmeraj potrebuje mamo, brez nje pa da ni pravega doma.

Zdaj prisluhnem kakemu psihologu na radiu. Pred kratkim je eden pojasnjeval družinske razmere, primerjajoč čas, ko je bil šolar on, s sedanjim trenutkom. Trenutkom? Res me že dolgo moti, da smo se razvadili trajajoča dogajan...