(Dante Alighieri, Pekel, XXXIV, 139, poslovenil Andrej Capuder)

Zvezde osvetljujejo zadnjo tercino vseh treh kantik Božanske komedije, spremljajo njenih sto spevov, oddajajo svetlobne drobce, ko se počasi vzpenjamo od temin pekla po poti upanja do končnega cilja, neskončne Ljubezni.

Preizkušnja pekla – pogoj za očiščenje in končno spoznanje – se je v Dantejevi zamisli začela, ko je bil tik pred viškom politične kariere. Tavanje v temini gozda in začetek iskanja, ki ga je po krogih pekla vodilo do večnega ledu in nato po planotah vic do rajskih nebes, sovpada z letom 1300, ko je bil v šesterici mož, ki so v kaotičnem času odgovarjali za upravo Firenc.

Dante je bil toskansko strasten politik, pravzaprav kulturnik, izposojen politiki, bojevnik tudi v dobesednem pomenu, večkrat je oblekel dvajsetkilogramsko verižno srajco, oklep, železno čelado in z mečem šel v boj v prvih konjeniških vrstah. V Peklu si je do sodobnikov privoščil več nekorektnosti, v podzemlje...