Urednik Acta Ecclesiastica Sloveniae dr. Miha Šimac je v uvodu v zajetnem (440 strani) in vsebinsko bogatem zborniku prispevkov napisal nekaj povednih besed o slavljencu, zgodovinarju dr. Bogdanu Kolarju. »Verba volant – scripta manent« pravi latinski rek. Pisana beseda ostane. »Tako so tudi v krstni knjigi vojniške fare ostale zapisane besede duhovnika, ki je spomladi leta 1954 vanjo zabeležil ime krščenega dečka, ki so mu starši izbrali ime Theodatus, Bogdan. Morda si je duhovnik ob tem mislil, le kaj bo od Boga dani otrok v življenju dosegel? Odtlej je po Savi in Savinji preteklo precej vode, minila so poletja in minile zime, deček je zrastel v fanta in ta v moža, ki si je izbral duhovniški poklic in življenje v družini sv. Janeza Boska. Kot duhovnik pa je posegal po še višjih naslovih, dosegel doktorsko čast in se uveljavil kot raziskovalec, zgodovinar, arhivar, prevajalec, pedagog.«

Nova dognanja in osvetlitve dokumentov

Profesorsko službo je Bogdan Kolar sprva opravljal med srednješolsko mladino, pozneje pa vrsto let delil iz svoje zakladnice znanja uka željnim študentom, ki so se srečevali z zgodovino Cerkve. Poleg teh pa je opravljal še vrsto funkcij v različnih državnih in cerkvenih odborih. »Sedemdeset let je pač dolga doba in ko se človek ob jubileju s hvaležnostjo zazre v prehojene poti, se nemalokrat izkaže, da je bila marsikatera steza na novo utrta, včasih celo vklesana v stene življenjskih preizkušenj. Rezultati teh preizkušenj se danes skrivajo v vedrini obraza in v srcu, ki še vedno ohranja vero in upanje. Vse to, skupaj z znanjem, lahko še bolj jasno in odprtih rok deli med ljudi. Temu ustrezno pridejo tudi nagrade in priznanja. Zgodovinarji in raziskovalci pa praktično najbrž najbolj cenimo nova dognanja in osvetlitve manj znanih ali celo neznanih dokumentov, ki pričajo o dogodkih, osebnostih ali obdobjih zgodovine.«

Dr. Bogdan Kolar kot urednik zbornika ob 30-letnici Slovenske škofovske konference, 23. februarja 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Prikaz raznolikih tem

Ob Kolarjevi obletnici je urednik Acta Ecclesiastica Sloveniae dr. Miha Šimac povabil k pripravi zbornika vrsto avtorjev, ki so napisali prispevke, ki po zaslugi dr. Aleša Mavra z Univerze v Mariboru segajo celo v čas pozne antike. Ostali so v svojih razpravah veliko bliže, obravnavajo teme v 18., 19. in predvsem 20. stoletju. V njih so se dotaknili bodisi področja slikarske umetnosti bodisi pomembnih dogodkov, v katerih je sodeloval lavantinski škof Anton Martin Slomšek. Spet drugi pišejo o sestavljanju državnih katastrov ali dragocenih podatkov preko anket, ki jih je zbiral tajnik nadvojvode Janeza. Precej avtorjev se je osredinilo na cesarsko pisarno in gradivo, ki se dotika naših krajev, ali pa so se posvetili posameznim osebnostim in zapisom iz časa viharnega obdobja velike vojne in prelomnimi dnevi neposredno po njej. V dveh prispevkih sta v ospredju božja služabnika Anton Vovk in Lojze Kozar. Slednji si je kot pisatelj in prevajalec zvesto dopisoval z duhovniškim sobratom in kolegom slavistom ter prevajalcem Jožetom Gregoričem.

Vsak od avtorjev je prispeval svojo razpravo z željo po obogatitvi slovenskega zgodovinopisja z novimi spoznanji. A nič manjša ni bila želja, da se počasti nekdanjega urednika Acte Ecclesiasticae Sloveniae, zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani dr. Bogdana Kolarja. Poglejmo si le štiri.

Kako so Italijani izgnali slovenskega škofa iz Trsta

Dr. Željko Oset je pod naslovom »O revolucija – za te nisem rojen, nikdar se te ne privadim« osvetlil tržaškega škofa Andreja Karlina (1911–1919) med t. i. prevratno dobo po prvi svetovni vojni, ko so Trstu zavladali Italijani. Tržaški škof Andrej Karlin je v svoj zasebni dnevnik zapisoval vtise o razburljivem dogajanju v svoji škofiji od konca oktobra 1918 do aprila 1919, z vmesno daljšo prekinitvijo, ki je bila posledica odvzema dnevnika s strani italijanskih demonstrantov. Avtor je napisal študijo, ki nam omogoča lažje razumevanje Karlinovega dnevnika, družbene negotovosti, nasilja in preganjanja duhovnikov tržaške škofije. Ob tem je škof opozoril na duhovnike, ki so se razveselili prihoda italijanskih okupacijskih oblasti.

Karlin je upal, da se bo po uvodni dobi nemirov in negotovosti vzpostavil red, kar je bilo zanj kot legalista in zastopnika lokalne Cerkve kot transnacionalne skupnosti v prvi polovici novembra 1918 najbolj pomembno. Zadržan je bil do novih vojaških oblasti, ki jih je razumel kot okupacijske, kot začasne. Škof Karlin se je zavedal nemoči, a ni izgubil upanja. Z avtoriteto katoliškega škofa si je prizadeval vsaj omiliti razmere svojih duhovnikov, ki so jih preganjali ali so bili v stiski.

Tržaški škof Andrej Karlin. VIR: Wikipedia

Zdaj se lahko seznanimo z originalnim Karlinovim dnevnikom

Karlin je v dnevniku na eni strani opisal dogajanje na mikro ravni (na Tržaškem), hkrati pa je opozarjal na makro raven, torej na pritisk italijanskih oblasti na Vatikan za Karlinovo odstranitev. V podkrepitev svojega stališča proti slovenskemu škofu je italijanska oblast v Vatikan poslala prepis delov Karlinovega dnevnika, ki so ga demonstranti odvzeli tržaškemu škofu ob vdoru v njegove zasebne prostore 29. decembra 1918. V Vatikan poslani prepis dnevnika so javno objavili. Zdaj se lahko seznanimo z originalnim Karlinovim dnevnikom iz prevratne dobe. Razumevanje dobe je Karlin najbolje opisal z besedami v dnevniku: »O revolucija – za te nisem rojen, nikdar se te ne privadim.«

Opis dogajanja med prvo svetovno vojno znotraj samostanskih zidov

S. Marija Jasna Kogoj je napisala prispevek Kronistka M. Klementina Kastelec (1887–1963) in njena »vojna kronika« (1914–1918). V njem je predstavila uršulinko M. Klementino Kastelec, doma iz Vinje vasi pri Novem mestu, župnija Podgrad. Iz njenega ožjega sorodstva je izšlo več duhovnikov, ki so pustili vidno sled v zgodovini Cerkve na Slovenskem. Med temi je bil tudi njen brat Matija, dolgoletni župnik v Dolu pri Ljubljani. Sama se je po končanem učiteljišču pri uršulinkah v Ljubljani po temeljitem premisleku odločila, da postane uršulinka tudi sama. Redovno formacijo je pričela leta 1910, leta 1912 pa je nastopila službo učiteljice na uršulinski zunanji ljudski šoli. Leta 1914 je začela poučevati tako na uršulinski zunanji kot notranji meščanski šoli. Prav v tem letu pa je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je zaznamovala tudi delo vseh šol in uršulinskega samostana v Ljubljani. M. Klementina Kastelec je podrobno opisala dogajanja med prvo svetovno vojno znotraj samostanskih zidov, ki so dajali zavetje ranjenim in obolelim vojakom, saj so v samostanu oziroma v tamkajšnjih šolskih prostorih vzpostavili podružnico vojaške bolnišnice. Opis doživljanja vojne v Ljubljani oziroma t. i. Vojno kroniko danes hrani Arhiv uršulinskega samostana, avtorica pa jo je, skupaj z urednikom Miho Šimcem, zdaj predstavila tudi širši javnosti.

Kanonik Anton Vovk

Blaž Otrin je prikazal Antona Vovka kot kanonika. Škof Gregorij Rožman je Antona Vovka leta 1940 imenoval za kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja. Že za študijsko leto 1941–1942 ga je nameraval imenovati za novega rektorja bogoslovnega semenišča, a se je zaradi začetka druge svetovne vojne to premaknilo v leto 1944. Med vojno je Vovk opravljal številne naloge in bil zvest ter dejaven pomočnik škofa, najbolj pa se je angažiral pri pomoči številnim duhovnikom beguncem, ki so se znašli v Ljubljanski pokrajini. Med vojno se ni opredeljeval glede obeh sovražnih strani komunistične in protikomunistične, je pa odločno obsojal in zavračal komunizem. Škof Rožman je Vovku zaupal tudi nalogo pomiritve med duhovniki nasprotujočih si strani, a žal ni bil uspešen. Užival je zaupanje vseh, razen okupatorja, s katerim ni imel stikov. Ob koncu vojne je doživel veliko razočaranje, ker so skoraj vsi bogoslovci odšli v begunstvo, v tednih po koncu vojne pa je sodoživljal kaos in grožnje novih oblastnikov.

Ko je vojska uničevala zvonove.

Ko je vojska cerkvam odvzemala zvonove

Dr. Matjaž Ambrožič je prispeval raziskavo Zvonovi za topove. Zvonarji so se od konca srednjega veka večkrat prelevili v livarje topov. Po naših deželah so zvonovi v preteklosti mnogo trpeli zaradi osmanskih vpadov, najbolj pa za časa obeh svetovnih vojn. Avstro-ogrske oblasti so se pri odvzemu bronastih zvonov sklicevale na vojne razmere. V obzir so vzele umetnostno in zgodovinsko pomembne zvonove, o katerih naj bi odločala spomeniškovarstvena služba. V soglasju z vojnim ministrstvom so deželna glavarstva škofijske ordinariate v letih 1915–1916 zadolžila, da preko župnij izvedejo popis zvonov po posebnem formularju. Župniki in verniki so ordinariatom oziroma škofom poleti 1916 množično pisali prošnje, naj posredujejo pri vojaških oblasteh za ohranitev posameznih zvonov. Podprli so jih tudi posamezni župani, ponekod pa so peticije podpisali tudi sosedje cerkvenih sosesk.

Pred drugim odvzemom zvonov, ki se je začel avgusta 1917, je vojaško poveljstvo ordinariate zaprosilo za ponovno pomoč pri izvedbi akcije. Župniki so morali v dveh tednih predložiti sezname preostalih zvonov. Od odvzema so bili upravičeni tisti, ki so bili uliti pred letom 1600, ostali pa so se morali odlikovati po izrednem ornamentalnem in figuralnem okrasju. V vsaki cerkvi z redno dušnopastirsko oskrbo naj bi ostal vsaj en zvon. Načeloma so ostali le tisti zvonovi, ki jih je označil konservator. V Sloveniji so se ohranila le redka izvirna zvonila izpred leta 1916, saj so pri obeh odvzemih cerkvam odvzeli kar 90 % zvonov.

Po Avstrijcih so zvonove odvzemali Italijani

Kraljevina Italija je po prvi svetovni vojni od Avstrije dobila vojno odškodnino, iz katere je financirala ulivanje t. i. odškodninskih zvonov na slovenskem ozemlju, ki si ga je priključila. Izpraznjene zvonike v slovenskih deželah, ki so prišle v okvir Kraljevine SHS, so v letih po prvi svetovni vojni predniki napolnili z bronastimi in jeklenimi zvonovi. Ulile so jih pretežno domače zvonarne.

Italijanska fašistična oblast je 23. aprila 1942 sklenila, da cerkvam na Primorskem in v Istri odvzame zvonove v vojaške namene. V glavnem je šlo za odvzem odškodninskih zvonov. Med odvzetimi zvonovi so se znašli tudi nekateri, ki jih je Avstro-Ogrska pustila oziroma so bili po prvi svetovni vojni vrnjeni iz avstrijskih zbirnih centrov. Na ozemlju t. i. Ljubljanske pokrajine Italijani bronastih zvonov niso odvzeli, podobno pa so ravnali tudi Madžari v Prekmurju.

Po Italijanih so zvonove odvzemali Nemci

Avtor piše, da je nemški okupator z odvzemom bronastih zvonov škodo povzročil predvsem cerkvam na Štajerskem in v Zasavju ter Posavju, ki še do danes ni sanirana. Načeloma med letoma 1941 in 1944 niso odvzeli le tistih bronastih zvonov, ki jih je med prvo svetovno vojno zaščitila že avstrijska spomeniškovarstvena služba, vendar pa so zlasti v Zasavju in Posavju, kjer so izselili slovensko prebivalstvo, odvzeli skoraj vse historične zvonove. Nedotaknjeni so ostali bronasti zvonovi v nekaterih cerkvah v Zgornji Savinjski, Šaleški in Mežiški dolini. Na Gorenjskem so bronasti zvonovi ostali po zaslugi orglarskega mojstra Franca Jenka.

Od Italije so jugoslovanski komunistični oblastniki za odvzete zvonove naknadno zahtevali tudi vojno odškodnino. Italijanska vlada je plačala 120.000.000 lir odškodnine. Zahtev jugoslovanskih oblasti po vrnitvi nepretopljenih zvonov iz Avstrije v štajerske župnije žal niso rešili uspešno.

Kočevarski zvonovi iz porušenih cerkva so bili uničeni ali pa so svoje novo bivališče dobili v zvonikih nekaterih bližnjih cerkva. Številni so romali v zvonike v okolici Laškega.