Zapri
Iskanje

Agnes (Neža, Janja),

Objava: 06. 09. 2005 / 11:17
Oznake: Svetniki
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2021 / 19:40
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Agnes (Neža, Janja),

Agnes (Neža, Janja),
Neža, Janja, Agnes, Agica, Agneta, Ines, Nesa, Nežka, Nežika, ...

Zavetnik: čistosti, devic, vrtnarjev, otrok

Atributi: jagnje, dolgi lasje

Častimo jo kot devico in mučenko. Komaj trinajstletno Nežo, hčer plemenitih rimskih staršev, lepo in bogato, je vzljubil in zasnubil sin cesarskega namestnika Simfronija - tedaj so se v Rimu dekleta zaročala še čisto mlada - a ga je odklonila, ker se je bila zaročila nebeškemu Ženinu. Rekla je: »Da sploh morem ugajati še komu drugemu, to je že razžaljenje za mojega Ženina. On me je prvi izvolil, on me bo imel. Naj umrje telo, ki me dela všečno očem, katerim ne maram ugajati.« Te besede ji polaga v usta sv. Ambrož. Zato jo je užaljeni ženin baje sam naznanil, da je kristjanka.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Agnes, ki ga razlagajo iz grške besede hagne »čista, nedolžna«, ali iz latinske besede agnus »jagnje«.

Rodila se je v 3. stoletju v Rimu, v Italiji,

umrla pa leta 304 (?) prav tako v Rimu.

Družina: Bila naj bi hči bogatih krščanskih staršev v Rimu. Zaradi izredne lepote jo je že pri dvanajstih letih zasnubil sin mestnega prefekta Sempronija, a ga je zavrnila.

Mučeništvo: Najprej naj bi jo odpeljali v bordel, kjer jo je prefektov sin hotel posiliti, a je mrtev padel po tleh, Neža pa ga je z molitvijo obudila. Sodnik jo je nato hotel sežgati na grmadi, pa je plameni, ki so jo obdajali, niso niti osmodili. Na koncu naj bi jo neki vojak zabodel z mečem oz. ji odsekal glavo.

Zavetnica: čistosti; devic, skavtinj, vrtnarjev, otrok, zaročencev, žrtev posilstva, živali, zlasti ovac, pastirjev, ovčarjev.

Upodobitve: Skoraj vedno je upodobljena z jagnjetom, ki ga drži v naročju ali pa ga ima poleg sebe; slike prikazujejo mlado dekle z dolgimi lasmi (z njimi si je zakrila telo), upodabljajo pa jo tudi na grmadi. Poleg tega je njen atribut še palma mučeništva.

Običaji: Na god svete Neže v njeni cerkvi v Rimu vsako leto blagoslovijo dva jagenjčka, ki ju potem zakoljejo na veliki petek v spomin na velikonočno jagnje Jezusa Kristusa, iz njune volne pa stkejo palije za nadškofe. Na praznik apostolov Petra in Pavla papež te palije blagoslovi, nato pa jih shranijo v pozlačeno bronasto skrinjico na grobu sv. Petra in delijo na novo imenovanim nadškofom.

Pregovori: Najbolj znan pregovor pri nas je, da »sveta Neža kuram ritke odveže«, ker v tem času kokoši spet začnejo nesti jajca. Ponekod so na njen god v cerkvi darovali volno, vreme na njen god pa napoveduje letino (če je sončno, bo sadje črvivo). Dekleta so se ji včasih priporočala tudi za ženina.

Pri nas: Sv. Neži je pri nas posvečena ena župnijska cerkev (Sela pri Kamniku) in 17 podružnic, njeni kipi in slike pa so med najbolj številnimi svetniškimi upodobitvami.

Grob: Pokopali so jo na rimskem pokopališču ob Nomentanski cesti. Nad njenim grobom je dala Konstancija, hči cesarja Konstantina, v 4. stoletju postaviti cerkev s. Agnese fuori le mura – sv. Neže zunaj mestnega obzidja.

Goduje: 21. januarja, prej tudi 28. januarja.


Sodnik je zagrozil nedolžni deklici, da bo dal oskruniti njeno deviško čast, kar je bilo zanjo hujša preizkušnja kakor sama smrt. Junaška deklica mu odvrne: »Kristus ni tako pozabljiv, da bi ne mislil na svojo nevesto in bi dal pogubiti njeno zlato sramežljivost. On stoji čistim ob strani in ne dopusti, da bi jim kdo siloma oropal dragoceni zaklad svetega devištva. Železo, če hočeš, lahko napojiš z mojo krvjo, mojih udov pa ne boš omadeževal s poželjivostjo!«

Po pripovedi sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. To se je najbrž zgodilo leta 304. Goduje 21. januarja.

Sveto Nežo upodabljajo z jagnjetom, kar pomeni njeno latinsko ime Agnes. V njej posvečeni rimski baziliki blagoslavljajo na današnji dan dve jagnjeti; iz njune volne stkejo volnene trakove, »palije«, ki jih nosijo nadškofje v znamenje svojega dostojanstva.

»Pogledal sem in glej, na gori Sion je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta ... in peli so novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče razen onih ... Ti so deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamor koli gre« (Raz 14,1-4).

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nazaj na vrh