Včasih si poskušam predstavljati, kako bi bilo, če bi čas tekel brez mesecev in let. Dan bi sledil dnevu in let ne bi šteli, praznikov ne bi praznovali vsako leto na isti datum, ne bi imeli novega leta. Sprašujem se, ali bi človek sploh lahko živel v svetu brez ponovitev. Brez ponovnih možnosti, ki jih ponuja novo leto in z njim povezane zaobljube.

Sama nisem med množico ljudi, ki si ob novem letu postavlja cilje. Rada govorim, da v njih ne vidim smisla, in se zavedam, da jim ne bi sledila. Moje zaobljube pridejo med letom, ko opazim, da na kakšnem področju škripa. Največkrat sovpadajo s postom ali kakšnim drugim dogodkom v cerkvenem koledarju.

Verjetno si novoletnih zaobljub ne zastavljam tudi zaradi splošne preutrujenosti v tem času. Rada imam praznike in srečanja s sorodniki. Rada spečem potico in uredim stanovanje. Rada pogostim ljudi. Toda priznati moram, da po dnevih druženja moje mentalne kapacitete še zdaleč ne dosegajo nivoja vrednotenja preteklega leta...