Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

»Ali smem moliti še za kakšnega otroka?«

Za vas piše:
Jana Podjavoršek
Objava: 26. 12. 2021 / 00:30
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 22.12.2021 / 11:35
Ustavi predvajanje Nalaganje
»Ali smem moliti še za kakšnega otroka?«
Notredamka s. Pia Marc. FOTO: Tatjana Splichal

»Ali smem moliti še za kakšnega otroka?«

O potrebah in stiskah v družinah, o neizpolnjenih željah parov, ki ne morejo imeti otrok, in upanju, zakoreninjenem v Bogu, v pogovoru z notredamko s. Pio Marc.

Kaj vam pomeni družina?

Prepričana sem, da je družina Božja ustanova. Če odpremo Sveto pismo, že na začetku beremo: »Bog je ustvaril moža in ženo in rekel: Bodita rodovitna in množita se.« Če hočemo, iz teh besed lahko razberemo, da je družina nekaj zelo pomembnega za ves človeški rod. Že pred nekaj časa pa je bilo rečeno, da bo prišel čas, ko bo družina zelo na udaru. Mislim, da smo že v tem času.

Kako to prepoznavate?

V mnogih družinah se ne razumejo med seboj, trpijo v strahu in trepetu, kaj se jim bo še zgodilo, mislim pa, da je najhuje še posebej za otroke, ko se ločujeta starša.

Prva stiska v družini je, če ni pravega razumevanja med možem in ženo. Druga velika stiska je, če ni razumevanja s starši, potem tudi ni razumevanja z otroki. Velika stiska je skrb za družino z otroki in za službo, kjer ni razumevanja za družine z otroki. Danes je stiska v šoli na daljavo ali ko gredo v šolo.

Nisem še slišala ali pa mi vsaj niso zaupali, da bi bil kdo od teh, za katere smo molili za novo življenje, nesrečen, ko so dobili otroka – svojega ali posvojenega. FOTO: Tatjana Splichal

V sebi ste začutili klic, da se posvetite molitvi za pare, ki ne morejo imeti otrok, a si jih želijo.

Kot redovnica sem imela veliko srečo, da so me predstojnice kmalu po noviciatu poslale v katehetsko šolo v Zagrebu, ki sem jo leta 1966 končala in se vrnila v Slovenijo. Še v tistem šolskem letu so me povabili v Šentjernej za katehistinjo in sem se z veseljem odzvala. Po otrocih sem prišla v stik z njihovimi družinami. Starši so se večkrat ustavljali, me kaj spraševali, v pogovoru pa so prišle na dan tudi razne stiske in težave družin. Tako sem izvedela za mnoge pare, ki še niso mogli imeti otrok, kar mi je šlo do srca in dobila sem navdih, naj molim za družine. 

Ko si jih nisem več zapomnila, ker jih je bilo že toliko, sem leta 1997 začela v zvezek vpisovati ime moža in žene in pustila malo prostora, da bom napisala, kaj se bo naprej zgodilo, in vpisala imena rojenih otrok. Vsi zakonci še niso obdarjeni z otročičkom, je pa vpisanih že okoli 980 otrok. 

Po nekaterih družinah po eden, ponekod dva, tudi štirje, pa tudi pet, z otroki smo kdaj molili tudi za šestega. Ti starši so presrečni in ob tem odkrivajo, da je otrok Božji dar.

Je bilo težko pridobiti zaupanje parov, da so vam zaupali svoje stiske?

Težko … Pa sem rekla: »Bomo molili. Povabim tudi vas, da skupaj molimo, naj se zgodi po Božji volji.« V mnogih primerih se je kmalu nepričakovano pojavilo dete. Eden prvih je bil otrok moje učenke, ki je imela težjo diagnozo. Molili smo: »Če je v Božjem načrtu še kakšen otrok, mimo Božjega načrta nočemo nič.« Kmalu se je izpolnila želja in se je rodil otrok, ki je danes duhovnik.

So pari, ki še vedno nimajo otroka, dobijo pa milost, da lahko vseeno živijo polnost življenja pomirjeni, potolaženi in ohrabreni. Nekaj pa je tudi takih, ki so prišli po pogovoru do posvojitve, eni so posvojili celo tri. FOTO: Pexels 

Nisem še slišala ali pa mi vsaj niso zaupali, da bi bil kdo od teh, za katere smo molili za novo življenje, nesrečen, ko so dobili otroka – svojega ali posvojenega. Nihče ne more življenja kar tako oživeti. Samo Bog je tisti, ki oživlja. Samo Bog daje novo življenje, pa tudi veselje nad življenjem.

Božični prazniki so za pare brez otrok lahko zelo boleči. Kako jim lahko pridemo naproti?

Najprej jim prisluhnimo, če so pripravljeni kaj povedati, in prosimo za razsvetljenje, da bomo razumeli njihovo stisko in kaj hočejo povedati. Vsi, še posebej kristjani, se trudimo imeti razumevajoče srce za ljudi v stiski, posebej za družine, in jim pomagati. 

Najbolj pa pomaga molitev, da damo prostor Bogu. 

In če Bog ne želi, da je otrok v družini, prosimo za milost, da lahko to sprejmejo. Tak primer je dobra žena, ki dela v domu za prizadete otroke in je posvojila enega otroka iz tega doma, ker z možem ne moreta imeti svojih otrok. Prevzela je duhovno materinstvo. So ljudje, ki imajo odprto srce in razumevajočo pamet.

S čim lahko nehote prizadenemo zakonske pare, še posebej pare brez otrok?

Ne pomilujmo jih, ampak se jim zahvalimo, ker lepo prenašajo svojo življenjsko stisko, zato ker so mnogim drugim na razpolago in v svoji stiski ne mislijo samo nase, ampak tudi na druge, ki so v podobni stiski. In na drugi strani Bog ne daj, da bi rekli paru z otroki: »Koliko otrok imate! Ali nista dva dovolj?« To so žaljivke.

Pare brez otrok pa prizadenemo, če rečemo: »Bog že ve, komu daje otroka. Prestara sta se vzela …« To so žaljivke. Rajši rečem: »Ali smemo moliti še za kakšnega?« Vedno spodbudim k molitvi.

Nam lahko zaupate, kako molite?

Pri sveti maši kar vre iz mene, že ko sedem na svoje mesto: »Gospod, prosim za vse, ki sem jim kdaj obljubila molitev. Ti veš za vse, kdo kaj potrebuje in kaj je v tvojem načrtu dobro zanje. Pri tej sveti daritvi te prosim: 'Ti urejaj. Ti razporedi.'« 

Za nova življenja pa prosim tako: »Gospod, ti veš, kako nekaj lepega je, da se v družini rodi še kak otrok, da te bo slavil in bo družina še bolj verovala vate, bolj ti bodo zvesti. Če je v tvojem načrtu, daj jim še kakšno dete.« 


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (51/2021). 

Kupi v trgovini

Razprodano
Knjiga meseca junija
Tisoč darov
Osebna rast
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh