Redovnica

Zavetnik: proti toči in škodi na polju.

Atributi: odprta knjiga, palmova veja, ribe, divje gosi

Na isti dan pravzaprav slavimo dve redovnici z imenom Amalija. Umrli sta na isti dan, vendar ne v istem letu. Ime Amalija pomeni v stari nemščini »zaščitnica del«. Starejša Amalija, znana tudi pod imenom Amalberga, je živela v 7. stoletju. Bila je frankovskega kraljevega rodu in se je poročila z lotaringijskim vojvodom Witgerjem, pobožnim in krepostnim možem. V zakonu je rodila več otrok, med drugim sinove Emeberta, Godulo in Reinalda. Vse tri časti Cerkev kot svetnike. Zakonca sta sklenila, da gresta v samostan. Amalija je preživela moža. Živela je zelo spokorno, opravljala dela usmiljenja in se pripravljala na smrt. Umrla naj bi okoli leta 690 in je pokopana blizu Bruslja. 

Po poročilih, prepletenih z legendami, naj bi druga Amalija bila devica in redovnica. Zanesljivo vemo le to, da je živela v 8. stoletju in da je bila pokopana v kraju severno od Lütticha. Od tam so prepeljali njeno truplo v zahodnobelgijsko mesto Gent. Njeno življenje je popisal škof Radbod iz Maastrichta (umrl okoli leta 817). Drugi njen življenjepis pa je bil napisan v 11. stoletju. To svetnico slikajo z odprto knjigo in palmovo vejo v roki, z ribami in divjimi gosmi zraven sebe. Tudi ona je bila kraljevega frankovskega rodu in sorodnica kralja Pipina. Zasnubil naj bi jo Karel Martell, ker je bila zelo lepa. Vendar se mu je skrila, ker je zaobljubila devištvo. Ko jo je knez odkril, jo je s tako strastjo potegnil k sebi, da ji je zlomil roko in izpahnil ramo. Vendar je bila devica takoj čudežno ozdravljena. Ker je odklonila kneza, jo upodabljajo tudi kot stoječo na kronanem vladarju. Potem je šla v samostan benediktink, kjer je živela strogo in spokorno do smrti v letu 772. Priporočajo se ji bolniki z bolečinami v rokah. Časte jo zlasti na Nizozemskem in v Belgiji.