Predstavitev vodnika po Gorici na Knjižnem sejmu v Ljubljani 26. novembra 2024, urednica Martina Kafol in avtor Andrea Bellavite. FOTO: Ivo Žajdela

Založba ZTT iz Trsta je po vodniku Kako lep je Trst zdaj izdala še vodnik po Gorici in Novi Gorici, ki obsega 171 strani. Napisal ga je priznani italijanski avtor Andrea Bellavite, ki bralca spodbuja, da odkriva skrite kotičke obeh mest in da na novo odkrije tiste že poznane.

Kjer sta dve mesti povezani v edinstveno celoto

»Na ozemlju, kjer danes stojita Nova Gorica in Gorica, so se stoletja prepletale številne kulture in bogatile tamkajšnje življenje. Dolga desetletja je mesti zaznamovala meja, ki je bila posledica nacionalizmov, ki so svoj vrhunec dosegli v prvi in drugi svetovni vojni. Andrea Bellavite obiskovalcu razkriva številne svetove, ki združujejo dve mesti v edinstveno celoto.

»Ob branju dobimo občutek, da je avtor svoje besedilo pisal med tem, ko je tudi sam hodil po teh poteh. Tisti, ki bodo prvič obiskali Gorico ali Novo Gorico ter sledili kateri izmed opisanih poti, bodo zato ne le izvedeli veliko zanimivega o obeh mestih, temveč se bodo poleg tega počutili, kot da imajo ob sebi razgledanega in nadvse prijetnega sogovornika,« je v spremni besedi zapisala novogoriška pisateljica Anja Mugerli.

Vodnik poleg osmih itinerarijev, številnih barvnih fotografij in zemljevidov bralcu ponuja vpogled v edinstven preplet kultur, zgodovine in jezikov, ki so oblikovali območje, na katerih danes stojita mesti. Kot je v vodniku zapisal Andrea Bellavite lahko obiskovalec Gorico in Novo Gorico spoznava bodisi peš bodisi s kolesom.

Ervin Hladnik Milharčič, Andrea Bellavite, Oglej bazilika, Dnevnik, 24. 12. 2025

Zasnoval je pot od Ogleja do Svetih Višarij

Andrea Bellavite je teolog, publicist, popotnik, direktor Fundacije Socoba, ki upravlja baziliko v Ogleju. Rodil se je v Veroni, a že od leta 1968 živi v Gorici. Študiral je na Papeški univerzi Gregoriana in si pridobil licenco iz dogmatične teologije, kasneje je deloval kot župnik v kraju Aiello v Furlaniji, še kasneje pa je bil v istem kraju izvoljen za župana. Pisal je za različne časopise in publikacije, radijske postaje, njegova posebna afiniteta pa je pohodništvo; z drugimi popotniki je leta 2006 zasnoval in ustanovil Cammino Celeste ali Iter Aquileiense – pot od Ogleja do Svetih Višarij. Bellavite je tudi pomemben del projekta Goriški camino oz. Walk 2 Spirit, ki ljubitelje hoje in dobrega srca popelje od bazilike v Ogleju do romarske bazilike na Sveti Gori, na 80 km dolgo pot iz Italije v Slovenijo.

Poleg številnih člankov o različnih teoloških, svetopisemskih, zgodovinskih, umetnostnozgodovinskih in družbenopolitičnih temah je skupaj z Massimom Crivellarijem pri založbi Libreria Editrice Goriziana izdal knjige L’Isonzo (2014), Il Carso (2015) in Gorizia tra le nuvole. Un itinerario fra monti e città (2018). Za založbo Ediciclo je napisal knjige Il Cammino celeste (2013), Lo spirito dei passi (2016) in La Basilica di Aquileia (2017).

 

Ivana Suhadolc: Tržaški pomorski klub Sirena

Ivana Suhadolc VIR: scij.ski

Založba ZTT iz Trsta je izdala knjigo Ivane Suhadolc Tržaški pomorski klub Sirena. Slovenski glas v zalivu. Zgodovina Tržaškega pomorskeg akluba Sirena nam je prispodoba korenitih preobratov in zrcalo slovenske obmorske identitete. Zgodba Sirene je tesno povezana z Barkovljami in spremembo tega ribiškega naselja v elegantno tržaško predmestje. Avtorica je napisala zgodbo majhnega športnega društva, opis drobnih dogodkov, iz katerega lahko razberemo tudi potek pomembnih zgodovinskih trenutkov in strasti, ki so jih prežemale.

V prepletanju življenjskih pričevanj, arhivskih dokumentov in slikovnega gradiva beremo o spremembah, ki jih je Trst doživel v 20. stoletju, predvsem pa globoko ljubezen Tržačanov do morja. Podrobna kronika Sireninega mokrokozmosa je, čerem in neverinom navkljub, zgodba s srečnim koncem, kot ima pač srečen konec vsaka strast do športa, ko preseže tekmovalnost in postane filozofija življenja. Zgodba o pomorskem klubu Sirena priča o tem, kako lahko tudi športno delovanje postane ključnega pomena pri ohranjanju in razvijanju kulture in identitete.

Da bi njihovi otroci imeli odnos do morja

Ob koncu 19. stoletja je bil Trst trojezično mesto. Za veslanje Slovenci niso imeli veliko denarja, prvi klubi so bili italijanski in nemški. Ko je leta 1924 končno nastal slovenski klub, je doživel veliko nasprotovanja. Po več desetletjih »tišine« je nekaj vendar ostalo v srcih Barkovljanov, ki so Sireno leta 1976 spet ustanovili. Danes ima društvo sedež blizu italijanskega Barcola-Grignano, s katerim ima prijateljske odnose. Slovenci so na svojih jadrnicah dosegali tudi vidne uspehe, med njimi je vrsta svetovnih prvakov. Najboljša prvakinja je bila Arianna Bogatec, ki je bila tudi dvakrat na olimpijskih igrah. Sirena je nastala kot veslaški klub, a te sekcije ni več. Nekaj časa so imeli potapljaško, pa tudi deskarsko sekcijo, trenutno ima le jadranje in športni ribolov. Ko so drugič ustanovili Sireno, nihče od članov ni imel barke, ni znal ne jadrati ne veslati. Klub so ustanovili, da bi njihovi otroci imeli odnos do morja. Za klub je bilo bistveno, da so bili vpisani v FIV (Federazione Italiana Vela). Tudi tu so naleteli na številne ovire, a zagrizeno in vztrajno so z lobiranjem in majhnimi kompromisi le dosegli, kar so želeli.

Boris Pangerc: Vmesni čas

Založba ZTT iz Trsta je izdala zbirko enajstih kratkih zgodb Borisa Pangerca Vmesni čas, ki so poklon Dolini pri Trstu. Avtor v novelah prepleta sedanjost in preteklost, spretno krmari med knjižnim in narečnim jezikom ter med različnimi večno aktualnimi tematikami.

»Tukaj vidiš, ko se ozreš po cipresah in bereš napise na spomenikih, se ti odpre lok tvojega življenja in vidiš pred sabo vse kot na filmskem traku. Vidiš sebe in celo vas, vso okolico in vse ljudi, ki jih ne poznaš in vse dogodke, ki so se zgodili, pa če si jim bil priča ali ne. Zdi se ti, da gledaš sebe izven sebe od svojega otroštva do danes,« je zapisal.

 Književnik, publicist, kulturni delavec in oljkar Boris Pangerc se je rodil leta 1952 v Dolini pri Trstu. Več kot 25 let je poučeval slovenščino, zgodovino in zemljepis na nižji srednji šoli v Dolini. Opravljal je tudi več političnih funkcij. Dva mandata je bil župan občine Doline, med leti 2005 in 2011 pa predsednik Tržaškega pokrajinskega sveta. Zbirka novel Vmesni čas je peta knjiga, ki jo je izdal pri Založništvu tržaškega tiska. Pred tem so izšle še Beg pod Daglo (1975), Šum vode Glinščice (1986), Glas odznotraj (1990) in Grad v Kaličju (2000).

Boris Pangerc VIR: ZTT
Petra Mezinec, V Založništvu tržaškega so leta 1945 izdali prvo knjigo, ZTT, Trst, Martina Kafol, Bukla, 17. 4. 2025

Lucija Kavčič, Založništvo tržaškega tiska in njegovih 80 let, ZTT, Trst, Martina Kafol, Demokracija, 17. 4. 2025

1/5