Doblehar je že vrsto let kustos razstave jaslic, ki jih tradicionalno postavijo na ogled v Narodni galeriji. Razstavo v Galeriji Družina je odprl ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Na ogled so jaslice velikih imen, kot so Gaspari, Plečnik, Gorše, Liza Hribar, Wolfgang Kogler itd.

Od kod izvira vaše navdušenje nad jaslicami?

Že kot otrok sem zelo rad postavljal jaslice. Oče, ki je bil tudi velik ljubitelj, mi je to nalogo kar hitro prepustil. Takrat sem si kupil knjigo Nika Kureta Jaslice na Slovenskem, ki je bila in je še vedno zame prava jaslična Biblija. Kot otroka me je seveda najbolj zanimalo zadnje poglavje te knjige, ki vsebuje konkretna navodila za izdelavo. Po svojih otroških zmožnostih sem jim skušal slediti. Spominjam se, da sem si takrat najbolj želel v jaslicah imeti vodo. (smeh)

Postavljanje jaslic je ostala moja navada in veselje vse do danes. Sem pa to navdušenje razširil in zdaj se s fenomenom jaslic ukvarjam na štiri različne načine: kot raziskovalec, kustos jasličnih razstav, postavljavec in zbiratelj jaslic.

Replika Plečnikovih jaslic, ki jo je izdelal mizar Zlato Petrovčič. FOTO: Jana Jocif

Kdaj ste jih začeli zbirati? Najbrž ste naleteli na kakšen res poseben kos?

Res je. Zelo rad obiskujem bolšjake in starinarnice in tam sem počasi začel pridobivati stare figure družine Konjedic iz Kranja. Treba pa je povedati, da je prav jaslice v starinarnicah najtežje dobiti. Ponudba razpel in lepih kipcev Marije, Jezusa je zelo velika, jaslic pa ne. Jaslice so namreč nekaj simbolnega, kar nas povezuje z družinskim praznovanjem generacij, in to ljudje nazadnje dajo od hiše. Dedujejo se iz generacije v generacijo.

Potem so se počasi začeli pojavljati tudi drugi kosi. Naravna pot zbirateljstva je, da o določeni stvari vedno več veš, okus se mojstri, vedno bolj poznaš teren in ljudi, marsikdo ti tudi sam kaj ponudi. Kot zbiratelj moraš imeti ne le znanje in denar, pač pa tudi srečo, da si ob pravem času na pravem kraju.

 Jaslice so nekaj simbolnega, kar nas povezuje z družinskim praznovanjem generacij, in to ljudje nazadnje dajo od hiše. Dedujejo se iz generacije v generacijo.

Kateri kos v vaši zbirki pa ste najteže dobili?

To so jaslice iz Tirolske oz. južne Bavarske, ki so bile izdelane okoli leta 1900. 30 centimetrov velike figure iz lesa so bile izdelane v znamenitih obrtnih jasličnih delavnicah. Kupil sem jih na dražbi na spletu. Taka »tekma« je lahko kar draga in dramatična. Ta je že bila.

Tirolska je sicer nam najbližja jaslična tradicija, ki je tudi najbolj vplivala na slovensko jasličarstvo. V 19. stoletju je v slovenske cerkve prišlo veliko kompletov iz Tirolske, ponekod jih še danes hranijo. K nakupu jaslic iz Tirolske je župnike spodbujal celo škof Slomšek, naj tako simbolno predstavijo vernikom Kristusovo rojstvo. Zato se mi zdi res dragoceno, da s temi starimi tirolskimi jaslicami, ki bodo tokrat tudi prvič na ogled v Galeriji Družina, obnovimo to povezavo.

Kaj bi svetovali nekomu, ki bi v tem času rad kupil lepe jaslice?

Ponudba jaslic je zelo raznolika, tako kar se tiče materiala kot načina izdelave. Tudi s cenovno bolj dostopnimi plastičnimi figuricami ni nič narobe, če so likovno dobro zasnovane in jih znamo lepo postaviti. Druga možnost pa so boljše serijske ali celo avtorsko izdelane jaslice. Omenil bi že tretjo generacijo družine Konjedic iz Stražišča pri Kranju, kjer je mogoče kupiti zelo lepe jaslice, ki jih lahko tudi vsako leto dopolnjujemo, da investicija ni prevelika. Velike mojstrice izdelovanja jaslic so Anka Trpin, Ana Češarek in Ana Korenč, če jih omenim le nekaj.

Družinske jaslice Andreja Dobleharja. FOTO: osebni arhiv

S čim vas jaslice najmočneje nagovarjajo?

Jaslice so zame simbol doma in prednikov. Nekaj, kar me povezuje s preteklimi generacijami in preteklimi praznovanji, ki so oblikovala slovensko in našo družinsko tradicijo.

Jaslice nikoli niso samo umetniški izdelek, ampak prinašajo duhovno sporočilo. Božič je praznik, ko se vsi, verni in neverni, malo ustavimo, se umirimo, se povežemo z družino in prijatelji. Ko štiriindvajsetega zvon odbije polnoč, vsi na Slovenskem zapojemo Sveto noč, in to se mi zdi vedno izjemno pomenljivo. V tistem trenutku se vsi združimo v eni pesmi, v eni misli. To je v celem cerkvenem letu najbolj povezovalni trenutek.

Prebrali ste del intervjuja, ki ga v celoti lahko preberete v reviji Praznična, zima 2025. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.