Zavetnik: invalidov in prizadetih ljudi, sirot.

Atributi: uršulinska oblačila, križ, rožni venec, knjiga

Sveta Angela Merici, devica, ustanoviteljica uršulink

Družina Merici se je po Angelinem rojstvu iz Desenzana preselila na svoje posestvo, v Grezze, kjer so živeli preprosto kmečko življenje. Oče je ob večerih prebiral življenjepise svetnikov iz »Zlate legende«, kar je Angelo izredno očaralo in nagovarjalo k duhovnemu življenju. Z vztrajnostjo se je tudi sama naučila brati, pisati pa po vsej verjetnosti ni znala. Neposreden božji poseg v svoje življenje je začutila, ko je imela po smrti staršev in sestre videnje, v katerem ji je sestra med devicami v nebesih sporočila, da jo želi Bog uporabiti, da bo ustanovila družbo devic. Kmalu nato jo je vzel k sebi v Salo stric po materini strani. Zaživela je v meščanskem okolju, polnem posvetnosti, ki pa je ni mogel zasvojiti. V hiši je opravljala težka dela, se pogosto postila, svoje krasne, bujne lase pa je umivala z mešanico saj in pepela, da bi jim vzela sijaj. Vstopila je v tretji red sv. Frančiška in začela nositi preprosto črno obleko z belim pajčolanom. Ko se je vrnila na domače posestvo v Desenzano, je delala na polju in molila v cerkvi. Rada je brala duhovne knjige, veliko molila in opravljala dela usmiljenja. V tem času je doživela še eno videnje: pred njenimi očmi se je odprlo nebo, zagledala je lestev ter sprevod angelov in devic. Vnovič je zaslišala božje sporočilo, da bo ustanovila družbo devic. A do takrat je preteklo še nekaj časa. Angela je medtem odšla v Brescio v plemiško hišo za tolažbo vdovi gospe Katerini Patengola. Tudi tu je živela spokorno, ljudje, preprosti in imenitneži, pa so se k njej zatekali po različne nasvete, se ob njej spreobračali; bila je posredovalka miru, teologom pa je razlagala Sveto pismo. Modrost je zajemala iz zakramentalnega življenja, branja Svetega pisma in kontemplacije. Bila je tudi romarica; poromala je v Sveto deželo in Rim. Med tem so dozorele razmere za ustanovitev posebne družbe za žene, ki bi sredi sveta hodile za Kristusom. Hotela je, da bi žene svoje devištvo posvetile Bogu, ne da bi se zaprle v samostan. Za zavetnico družbe je izbrala sv. Uršulo, ki jo je občudovala ob prebiranju »Zlate legende«.

Ime: Izhaja iz latinske besede angelus »sel, glasnik, odposlanec«. V Novi zavezi beseda pomeni »angel, apostol, božji poslanec«.

Rodila se je 21. marca 1474 v Desenzanu ob Gardskem jezeru v Italiji,

umrla pa 27. januarja 1540 v Brescii, prav tako v Italiji.

Družina: Njen oče Janez (Giovanni) je izhajal iz roda nižjih brešijskih plemičev, materi je bilo ime Katarina in je izhajala iz družine Biancosi.

Zavetnica: proti boleznim, slabostim; invalidov in prizadetih ljudi; tistih, ki so izgubili starše.

Upodobitve: podobitve jo kažejo sedečo s knjigo v naročju in obdano z deklicami, ki jih poučuje. Oblečena je v redovno obleko uršulink, v sprevodu devic in angelov. Nekatere upodobitve jo prikazujejo kot romarico.

Beatifikacija: 30. aprila 1768 jo je papež Klemen XIII. razglasil za blaženo, papež Pij VII. pa 24. maja 1807 za svetnico.

Goduje: 27. januarja.