Zavetnik: proti protinu

Atributi: palica, knjiga in/ali model cerkve

Sv. Ano (Anno) se je rodil okoli leta 1010 in bil eden najpomembnejših škofov kölnske metropolije. Po očetovi želji naj bi postal svetni mogočnik, dečka pa je bolj mikal duhovniški poklic. Šolal se je v Paderbornu in bamberški stolniški šoli, kjer se je povzpel do magistra scholarum, učitelja stolniške šole. Cesar Henrik III. ga je določil za koelnskega nadškofa. Prva leta se je prizadeval predvsem za njeno utrditev ob južnem Porenju in za razširitev njenih meja. Pri tem pa ni zanemaril prizadevanj za cerkveno reformo na svojem območju. Vsako župnijo je osebno obiskal, ostro bedel nad nravnim življenjem duhovščine in pogosto živo in prepričljivo pridigal vernikom ter jih spodbujal k pobožnosti in spokornosti. Zelo radodaren je bil do revežev.

S posebnim prizadevanjem je spremljal življenje v samostanih in prenovitev discipline v duhu clunyskega reformnega gibanja. Mnoge samostane v nadškofiji je obdaroval in jim podelil razne ustanove ter jim tako zagotovil gmotno neodvisnost, da so se redovniki laže posvetili duhovnemu življenju in skrbi za vernike. Iz osebnih sredstev je dal zgraditi več samostanov, med njimi tudi samostan Siegburg v Kölnu. Sem je pripeljal menihe iz Italije, da bi izvajali clunyjsko samostansko reformo v njegovi nadškofiji in onstran njenih meja.

Življenjepisci takole predstavljajo njegovo svetniško življenje: »S pogostnim postom je mrtvil telo in si ga tako pokoril. Često je prebil noči v molitvi, hodil bos po cerkvah, zadovoljen s spremstvom preprostega dečka. Čez dan je opravljal zasebne ali službene posle, noč pa je posvetil Bogu v molitvah in premišljevanju.« Življenjepisci poudarjajo tudi Anovo prizadevanje za blagor cele nadškofije in njegov izredni čut za pravičnost. Ubogi in bogati so mu bili enaki. Viri seveda ne zamolčijo, da je svoje načrte včasih uresničeval z neupogljivo voljo ali celo brezobzirno ostrostjo, ki se je utegnila spremeniti v togoto. Pristavljajo pa, da si je nadškof nad takšnimi izbruhi togote izpraševal vest in se trudil, da bi krotil jezo.

Zadnja leta življenja je prebil Ano daleč od politične dejavnosti in je opravljal samo še škofovske posle. Leta 1075 se je popolnoma umaknil v svoj samostan Siegberg. Bil je že hudo bolan in je še isto leto umrl. Pokopan je v tem samostanu. Njegov latinsko pisan življenjepis je nastal kmalu po njegovi smrti in je bil podlaga za nemško Pesem o Anu (Annolied), eno prvih v ljudskem jeziku pisanih zgodovinskih del 12. stoletja.

Upodabljajo ga z modelom cerkve, s knjigo in z mečem v roki. Iz njegovih ohranjenih pisem je razvidno, da se je z veliko vnemo udeleževal tudi sodobnega literarnega in umetniškega življenja.

Goduje 4. decembra.
Mladi Ano (Anno) je sprva nameraval postati in se izkazati kot vojak, a ga je že kmalu začel mikati tudi duhovniški poklic. Pod vodstvom svojega strica Heima, bamberškega kanonika, se je šolal in bil posvečen. Kot kölnski nadškof je postal eden najresnejših cerkvenih knezov in eden najpomembnejših ozemeljskih vladarjev v državi. Njegova reformna prizadevanja so bila zelo obsežna in temeljita, pa tudi uspešna. Na augsburški sinodi (1062) in mantovskem koncilu (1064), ki mu je predsedoval, je odločilno prispeval k temu, da je bilo konec prepirov in razkola v Cerkvi.





Ime: Anno je skrajšana oblika nemškega imena Arnold, ki je nemškega izvora in izhaja iz besed aro, arn v pomenu »orel« in waltan »vladati«.

Rodil se je okoli leta 1010 na Švabskem, Nemčija,

umrl pa 4. decembra 1075 v Kölnu v Nemčiji.

Družina: Rodil se je kot sin nižjega nemškega plemiča v rodbini von Steusslingen.

Sodobniki: cesarja Henrik III. in IV., papeži Viktor II., Nikolaj II., Aleksander II., sveti Peter Damiani.

Škofija: Nadškofija v Kölnu je bila ustanovljena v 2. stoletju. Ano je bil posvečen v škofa 3. marca 1056 in je vodil nadškofijo devetnajst let. Danes šteje kölnska nadškofija več kot 2 milijona katoličanov in ima 680 župnij. Vodi jo kardinal Joachim Meisner, ki je 94. škof na škofijskem sedežu.

Prednik: Herman II. Kölnski (1033 – 1056)

Naslednik: Hildholf (1076 – 1078)

Zavetnik: Je zavetnik samostana in kraja Siegburg.

Delo: Za nadškofijo je pridobil obsežna ozemlja in utrdil nadškofovo moč in oblast v državi. Sezidal je številne cerkve in samostane, imel velik vpliv na stavbarstvo, tudi literaturo in umetnost. Ohranjena so nekatera njegova pisma. Veliko si je prizadeval za cerkveno reformo, ostro je bedel nad nravnim življenjem duhovščine in obiskal vsako župnijo svoje nadškofije.

Kreposti: Osebno je bil zelo pobožen, »s pogostim postom si je mrtvil telo in se tako pokoril«. Noči je večkrat prečul v molitvi in premišljevanju. Imel je izreden čut za pravičnost, znal pa je biti tudi neizprosno trd in oster. Bil je tudi sposoben državnik in voditelj. Njegovo posebno skrb so uživali reveži in trpeči.

Upodobitve: Njegove upodobitve najdemo predvsem v Porenju. Upodobljen je kot nadškof v škofovskem ornatu s palijem. Njegovi atributi so: palica, knjiga, meč in/ali model cerkve. Na nagrobni plošči v cerkvi St. Georg v Kölnu je upodobljen s knjigo in palico.

Grob: Pokopali so ga samostanu Siegburg, njegove relikvije so shranjene v razkošnem relikviariju, zlatarskem delu iz šole Nikolaja iz Verduna.

Beatifikacija: Na podlagi številnih čudežev, ki so se dogajali na njegovem grobu, so postopek za kanonizacijo vodili menihi iz samostana Siegburg v letih 1183–1186. Za svetnika ga je razglasil papež Lucij leta 1183.

Življenjepis: Njegovo življenje opisuje v svojih zapisih Lampret iz Hersfelda, življenje, delo in čudeže pa poveličuje latinsko pisan življenjepis Vita Annonis, ki je nastal v letih 1104/1105. O njem govori tudi nemška Pesem o Anu (Annolied).