Pod vplivom in vodstvom svojega strica Anzelma starejšega se je Anzelm navdušil za reformno gibanje za prenovo verskega življenja, ki je izšlo iz benediktinskega samostana v Clunyju. Imenovan je bil za škofa škofije Lucca, ker pa ni želel cesarju plačati »takse« in si tako kupiti službe, ga je papež Gregor VII. vzel k sebi v Rim, ga tam posvetil za škofa in ga imel za svojega svetovalca v pravnih zadevah. Po njegovem naročilu je Anzelm spisal obsežno zbirko cerkvenega prava. Ko so se razmere uredile, se je vrnil v svojo škofijo in jo reformiral v duhu Clunyja. Ljudstvo in duhovniki so ga imeli radi, kanoniki in višji kler pa so se mu zaradi reform uprli in dosegli, da je moral zapustiti škofijski sedež. Papež ga je imenoval za svojega vikarja v Toskani in Anzelm se je kot duhovni svetovalec mogočne grofice Matilde naselil v Mantovi. Papež Gregor VII. ga je želel za svojega naslednika, on pa se je zavzemal, da je to postal Viktor III., opat na Monte Cassinu.




Sveti Anzelm II., škof in menih


Ime: Je nemško ime, zloženo iz starovisokonemških besed ans »bog« in helm »čelada, zaščita«.

Rodil se je okoli leta 1040 v kraju Baggio blizu Milana v Italiji,

umrl pa 18. marca 1086 v Mantovi, prav tako v Italiji.

Družina: Anzelm izhaja iz ugledne izobražene družine, ki je imela svoje posesti v kraju Baggio blizu Milana.

Izobrazba: Pridobil si je vsestransko izobrazbo. Kasneje se je izpopolnjeval zlasti v cerkvenem pravu, njegova »prva ljubezen« pa je bil študij in razlaga Svetega pisma.

Duhovnost: Anzelm je bil s srcem menih. Vsaj eno leto svojega duhovništva je preživel v benediktinskem samostanu v Clunyju in tudi kasneje živel po njihovih pravilih.

Škofija: Trinajst let je bil škof škofije Lucca v Toskani, ustanovljeni v 1. stoletju, povišani v nadškofijo leta 1726.

Nauk: Pod vplivom reformnega gibanja v Clunyju se je boril za odpravo simonije (kupovanje cerkvenih služb in privilegijev) in proti opuščanju duhovniškega celibata.

Zavetnik: mesta Mantova, priporočajo se mu zoper koliko.

Kreposti: Vse življenje je tudi kot škof živel po ostrih redovnih predpisih, bil je osebno skromen in preprost, vnet za lepoto bogoslužja, poživljal je ljudske pobožnosti in gojil liturgično petje. Bil je človek molitve in premišljevanja ter velik klicar k redu in miru.

Dela: V številnih pismih raznim vodilnim osebnostim je pisal o načrtih za boljši red v krščanski družbi, odpravi razvad med klerom in mirnim reševanjem sporov. Njegovo najpomembnejše delo je Zbirka kanonov, 13 knjig o cerkvenem pravu.

Upodobitve: Navadno ga upodabljajo, kako kleči pred Marijo, v katero je vse življenje ohranil otroško zaupanje; večkrat upodobitve kažejo, kako pred njim, beži sovražna vojska.

Goduje: 18. marca.

Češčenje: Komaj leto dni po smrti, leta 1087, ga je papež Viktor III. razglasil za svetnika s popolnim soglasjem javnega mnenja.

Grob: Pokopan je za velikim oltarjem stolnice v Mantovi.