"Glejte, bratje, kakšni ste bili poklicani!" razlaga apostol Pavel v svojem Prvem pismu Korinčanom. "Ni vas veliko modrih v očeh ljudi, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko imenitnih. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh svetega nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno. " Te njegove besede potrjujejo, da so bili med prvimi kristjani v večini preprosti ljudje, ljudje nizkega stanu. Vendar pa se že od začetka prihajali v krščanstvo tudi ljudje iz višjih slojev: izobraženci, ugledni in premožni, sprva bolj redki, polagoma pa v vse večjem številu.

Eden takih je bil Apolonij, zelo ugleden in vpliven rimski aristokrat, po vsej verjetnosti senator. Za krščanstvo se je odločil, ko je poslušal svetega Justina in bral njegove spise v obrambo krščanske vere. Zgodovinar Evzebij piše, da je bil Apolonij za časa cesarja Komoda (180-192) zaradi svoje izobrazbe in modrosti med kristjani zelo spoštovan. Njegov suženj pa je oblasti seznanil, da je kristjan. Sodnik Perenij je ovaduškega sužnja obsodil, da se mu postarajo kosti, Apolonija pa povabil, naj se zagovarja pred senatom.

Apolonij se je moral pred sodno obravnavo, ki jo je vodil Perenij, na dolgo in široko zagovarjati. Pri tem je ta lakomni načelnik cesarske straže skušal vzbujati vtis, da želi biti Apoloniju čimbolj naklonjen. Apolonij se je odlično zagovarjal, naposled pa je bil obsojen na smrt z obglavljenjem, ker je ostal stanoviten v svoji veri. Proces se je vršil v Rimu najbrž med letoma 183 in 185, ko je bil Perenij na višku svojih moči.

Apolonij ni ostal osamljena priča med rimskimi kristjani. Za njim jih je čedalje več, na katerih se je uresničeval Tertulllijanov izrek: "Več nas je, kolikorkrat nas žanjete: seme je kri kristjanov." V naslednij stoletjih je rimsko cesarstvo vedno huje propadalo, vrste kristjanov pa so se množile.