Triindvajsetletna Danaja Bigec zase pravi, da veliko razmišlja. Prav radovednost in želja po razumevanju sta jo pripeljali tudi do vprašanja, ali obstaja nekaj več od tega, kar lahko vidimo in otipamo. Odraščala je v družini, kjer ji vera ni bila posebej predstavljena, zato bi se še v srednji šoli brez pomisleka opisala kot ateistka. Danes na vero gleda povsem drugače. Pot do nje so ji odpirali pri predmetu filozofije, osebne izkušnje, narava, glasba in srečanja z ljudmi, letos spomladi pa je prejela zakramente. Svojo vero, kot pravi, še vedno odkriva.

Kdaj si se prvič začela resneje spraševati o Bogu, veri in smislu življenja?

V srednji šoli sem hodila k debatnemu krožku, kjer smo se učili zagovarjati tudi stališča, s katerimi se sami nismo strinjali. To je zame postalo nekakšna miselna igra in enkrat sem se vprašala: Če bi verjela v Boga, kako bi zagovarjala njegov obstoj? Približno v istem obdobju sem pri filozofiji prvič začela drugače razmišljati o tem, kaj Bog sploh je. Ugotovila...