Sveti Avguštin (354–430) je o veliki noči razmišljal povsem drugače. V pridigi je povedal, da moramo v velikonočnem času vaditi duhovno disciplino slavljenja. Zanj je velikonočni čas petdesetdnevni predogled nebeškega slavljenja, med katerim radostno prepevamo alelujo, stoje molimo in pojemo hvalnice v čast vstalemu Gospodu.

Za svetega Avguština je velikonočni čas petdesetdnevni predogled nebeškega slavljenja.

Kako se torej lahko naučimo preživljati velikonočni čas kot sveti Avguštin? Najprej se moramo spomniti, da smo ustvarjeni za slavljenje. Potem moramo spoznati, da Boga ne moremo slaviti brez pomoči. In tretjič, za tako slavljenje potrebujemo še druge ljudi.

Če se bomo vse to naučili od svetega Avguština, ne bomo doživeli le čudovite velike noči, marveč bo življenje sámo postalo priprava na nebesa.

Ustvarjeni smo bili za to

Prvič, ustvarjeni smo bili za slavljenje. Sveti Avguštin se je to naučil zgrda. Večina katoličanov pozna osnovne stvari o njegovem življenju. Bil je grešnik, ki ga je pestilo poželenje, nato pa je postal eden najpomembnejših katoliških škofov v prvi Cerkvi in cerkveni učitelj.

A marsikateri katoličan ne ve, da bistvo Avguštinovega greha ni bilo telesno poželenje, temveč napuh. Napuh je v starodavnem svetu pomenil nekaj drugega kot danes. Pomenil je vzvišenost. Avguština je v mladosti (opisani v knjigi Izpovedi) zaznamovala taka ošabnost. Njegov oče je hotel, da bi postal slaven javni govornik, retorik v starem svetu. Retoriki niso le pisali govorov, marveč so bili slavni in pomembni, kot so danes igralci, politiki in nekateri pravniki. Poklicna pot tridesetletnega Avguština je šla v to smer.

Marsikateri katoličan ne ve, da bistvo Avguštinovega greha ni bilo telesno poželenje, temveč napuh.

Vendar je bil zelo ošaben. V otroštvu je postal katehumen, toda že kmalu po začetku študija je zavrnil krščanstvo, saj je vzvišeno menil, da Sveto pismo ni tako prefinjeno kot govori latinskih retorikov ali filozofov. Avguštin je obžaloval, da bi spoznal, kako bridko se moti, če bi vstopil v Cerkev.

Ni hotel postati kristjan. Znašel se je v odpadniški skupini manihejcev. Ustanovil jo je prerok Mani (216–274). Ta ločina je učila, da na svetu vladata dve sili: dobra in slaba. Njeni člani so trdili, da je Bog ustvaril dobre in slabe sile.

Bog je ustvaril dobro in zlo, zato lahko kritiziramo njegovo delo. Vzemimo za primer komarje. Kdo uživa, ko ga nenehno pikajo te nadležne žuželke? Komarji očitno spadajo med slabe sile sveta. In če bi bil jaz Bog, jih nikakor ne bi ustvaril.

Bistvo Avguštinovega napuha je bilo v tem: hrepenel je, da bi postal Bog.

Z zadnjo trditvijo pridemo do bistva Avguštinovega napuha: hrepenel je, da bi postal Bog. In tak napuh je vir vsega greha. Če preskočimo nedeljsko mašo, ker smo prezaposleni, zapademo v napuh. Pravimo: »Bolje od Boga znam razporejati svoj čas.«

V Avguštinovih očeh smo vsi napuhnjeni grešniki. A to ni krivda nekakšne zle sile. Moja krivda, moja krivda, moja velika krivda. Priznanje takega greha je dober začetek, vendar moramo priznati še nekaj: da je Bog na prvem mestu.

Verjetno smo že slišali sloviti navedek iz uvodnega odstavka Avguštinovih Izpovedi: naše srce je nemirno, dokler se ne spočije v Bogu. Poved je čudovita, toda kaj pomeni?

Pomeni, da nas je Bog ustvaril nepopolne. Zaradi greha se trudimo, da bi se tako ali drugače izpopolnili, vendar nas to le onesrečuje. Dolgočasimo se, zato po več ur brskamo po spletu. V službi smo pod stresom, zato pretirano popivamo, da bi tako pobegnili pred skrbmi. A nobena od teh rešitev ne učinkuje.

Namesto da buljimo v zaslone ali se zatekamo v alkohol, kadar smo nesrečni, se lahko obrnemo k Bogu.

Namesto da buljimo v zaslone ali se zatekamo v alkohol, kadar smo nesrečni, se lahko obrnemo k Bogu. Po Avguštinovem nasvetu bi lahko slavili Boga, ker je neskončno dober, moder in ljubeč. Svojega Sina je poslal na svet, da bi nas odrešil greha in smrti.

S takim slavljenjem priznavam, da nisem Bog. Bog je Bog in še pomembneje je, da me je ustvaril, da bi ga ljubil. Kadar torej slavim Boga, priznavam svojo nepopolnost. Ne bo me izpopolnilo nič, kar lahko dosežem ali storim sam. Tako me je ustvaril Bog in zato bom resnično srečo okusil šele, ko se bom predal takemu slavljenju.

Brez Božje pomoči se ne bomo naučili slaviti

Tu moramo biti previdni. Ko odkrijem, da sem ustvarjen za slavljenje, utegnem pomisliti tudi, da lahko slavim povsem sam.

Avguštin se je bojeval proti tej domnevi, ko je postal škof v Hiponu v severni Afriki. Kot škof je odkril dela Pelagija (390–418), ki je zavzel stališče, nasprotno od manihejcev. Bog je dober, zato ljudje ne moremo biti tako strti, da sami ne bi mogli delati dobro. V nas ni ničesar neizogibno hudobnega. Drži, potrebujemo nekaj Božje pomoči, vendar zaradi svobodne volje lahko sami izbiramo dobro.

Ta trditev se nam morda na prvi pogled ne zdi sporna. Navsezadnje ima veliko sodobnih ljudi tak pogled na duhovno življenje. Če bom zasnoval pravi niz duhovnih dejanj, bo z menoj vse dobro. In če bom uresničil zahteve krščanskega življenja (ljubi Boga in bližnjega), bom zagotovo prišel v nebesa.

Avguštin je trdil, da smo tako globoko strti zaradi greha, da ne moremo čisto sami slaviti Boga ali ljubiti bližnjega.

Avguštin je trdil, da smo tako globoko strti zaradi greha, da ne moremo čisto sami slaviti Boga ali ljubiti bližnjega. Nebesa torej niso nekaj, kar si lahko zaslužimo. Namesto da bi to sprejeli kot slabo novico, bi to moral biti še en razlog za slavljenje Boga. Kako? Zamišljajmo si, da zjutraj vstanemo in želimo slaviti Boga. Od kod je prišlo to hrepenenje? Po Avguštinovem mnenju od Boga. Želja, da bi slavili Boga, prihaja od Boga!

Grešnik sem, človek, čigar volja je v osnovi neurejena. Ne glede na to, kolikokrat pomislim, da sem nemiren, dokler se ne spočijem v Bogu, bom iskal načine počitka v nečem, kar ni Bog. Tu posreduje on. Tako močno me ljubi, da mi podarja Svetega Duha, ki prebiva v mojem srcu. Bog mojega hrepenenja ne bo ozdravil z neotipljivim naukom, temveč po posvečujoči in ozdravljajoči navzočnosti Svetega Duha.

Kadar torej molim psalme, grem k maši, priznam grehe pri zakramentu sprave ali izpolnim postno nalogo, ki mi jo predlaga molitvena aplikacija, nisem ničesar dosegel sam. Bog deluje po meni in zato slavljenje ne sme biti usmerjeno k meni: »Kako čudovit in kreposten kristjan sem postal.« Namenjeno mora biti Bogu: »Bog, zahvaljujem se ti, da si mi v srce zasejal hrepenenje, da te slavim. Ustvaril si me za slavljenje in moje srce je nemirno, dokler se ne spočije v tebi.«

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (2/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.