Čudežne živali

Nekoč je daleč v gozdu živela vdova s svojim sinčkom. V samoti je bilo njeno življenje z dečkom neskaljeno in mirno. Toda ko je fant nekoliko odrasel, je začel mater moledovati, naj ga pusti odkrivati, kaj se dogaja na širnem svetu.

Nazadnje je mati popustila in mladenič se je odpravil v svet. Pot ga je vodila globlje v temno hosto. Nenadoma je zaslišal strašanski vik in krik. 

»Moram pogledati, kaj se dogaja,« si je rekel in stekel proti hrupu. Naletel je na leva, štorkljo in mravljo, ki so se prepirali ob mrtvem konju, čigav da je. Komaj so ga zagledali, so ga poprosili: »Daj, razsodi naš spor, ker si pameten!« 

Fant je malce razmislil, nato dejal: »Lev naj dobi meso, štorklja drobovje, ker ima dolg kljun, mravlja pa lobanjo, da se bo vanjo nazadnje skrila.« 

Živali so bile s tako delitvijo silno zadovoljne. Preden je mladenič odšel, pa so mu dale popotnico. 

»Če boš rekel 'O, lev!', boš v hipu sedemkrat močnejši od najmočnejšega leva,« je rekel lev. 

»Če boš rekel 'O, štorklja!', boš lahko poletel sedemkrat višje od vsake štorklje,« mu je zagotovila štorklja. 

»In če boš rekel 'O, mravlja!', boš v trenutku manjši od vsake mravlje,« je rekla mravlja. 

Fant se je poslovil od njih in šel dalje. Nazadnje se je goščavje začelo redčiti in prispel je na rob gozda. Pred sabo je zagledal mesto in se napotil vanj. A glej, povsod so visele črne zastave, ljudje pa so turobno gledali predse. Vprašal je prvega, kaj da je, in ta mu je dejal: »Triglavi zmaj je ugrabil našo kraljično in jo odpeljal na svoj grad. Ojej, gorje njej!«

Mladenič je vprašal za pot do gradu in se podvizal, kajti do gradu je bilo nekaj dni hodá. 

Ko je prišel do temnega in strašnega zmajskega gradu, je videl, da ta stoji na vrh gladke in neprehodne gore. Ko je tuhtal, kako naj pride na vrh gore, se je domislil štorklje. Vzkliknil je: »O, štorklja!« V hipu je dobil krila in poletel na goro. 

Toda grajska vrata so bila tesno zapahnjena in na njegovo trkanje mu ni nihče odprl. 

Tedaj je rekel: »O, mravlja!« In postal je manjši od najmanjše mravlje, splezal do ključavnice in skozi luknjo smuknil v grad. Ko se je spet spremenil v mladeniča, se je podal naprej po mračnih hodnikih. V prvi sobani je srečal starčka z gromozansko brado. 

»Poba, kaj iščeš v tem strašnem gradu?« ga je ta vprašal. 

»Prišel sem rešit kraljično,« je odvrnil fant. 

»O, težko bo,« je starec zmajal z glavo, a pojdi v orožarno ter tam vzemi največji in najtežji meč. Samo tako boš lahko premagal zmaja!« 

Mladenič je ubogal. Toda največjega in najtežjega meča ni mogel dvigniti. Tedaj je vzkliknil: »O, lev!« V hipu je postal sedemkrat močnejši od najmočnejšega leva. Pogumno je vzel meč, stopil v dvorano, kjer je zmaj stražil mladenko, in mu z enim samim zamahom odsekal vse tri glave. 

V tistem trenutku je zagrmelo in zabobnelo, gora se je začela pogrezati, dokler ni čisto izginila. Grad je postal svetel in prijazen. K fantu je pristopila kraljična in ga hvaležno poljubila. 

Grad sta prepustila starčku in se odpravila na pot domov. Ko sta po nekaj dneh prispela v rodno mesto, slavju in rajanju ni bilo ne konca ne kraja. 

Fant je poslal po mater, leva, štorkljo in mravljo. Nazadnje sta se kraljična in mladenič poročila in živela dolgo. Ne vem, morda pa živita še zdaj. Pojdimo pogledat v njuno kraljestvo! 

Članek je bil objavljen v junijski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!