Drage sestre in bratje!

Po predstavitvi izvedenskega mnenja o zlorabah v nadškofiji München in Freising 20. januarja 2022 hočem vsem vam poslati osebno pismo. Kajti četudi sem smel biti samo pičlih pet let münchenski in freisinški nadškof, vendar še naprej ostaja notranja povezanost z münchensko nadškofijo kot mojo domovino.

Najprej bi rad izrekel besedo prisrčne zahvale. V teh dneh spraševanja vesti in premišljevanja sem smel izkusiti toliko spodbude, toliko prijateljstva in toliko znamenj zaupanja, da si ne bi mogel predstavljati. Posebej bi se rad zahvalil majhni skupini prijateljev, ki je nesebično sestavila zame 82 strani dolgo stališče za odvetniško pisarno, ki ga sam ne bi mogel napisati. Potrebno je bilo prebrati in oceniti nad skoraj 8.000 strani digitalne dokumentacije listin z vprašanji, ki mi jih je zastavila pisarna. Ti sodelavci so mi tudi pomagali preučiti in analizirati skoraj 2.000 strani obsežno izvedensko mnenje. Izsledek bo objavljen v dodatku mojemu pismu.

V teh dneh spraševanja vesti in premišljevanja sem smel izkusiti toliko spodbude, toliko prijateljstva in toliko znamenj zaupanja, da si ne bi mogel predstavljati.

Pri velikanskem delu tistih dni – pri izdelavi stališča – je prišlo do napake glede moje navzočnosti na seji ordinariata 15. januarja 1980. Ta napaka, ki se je na žalost zgodila, ni bila namerna, in zato upam, da je tudi opravičljiva. To sem 24. januarja že uradno sporočil po nadškofu Gänsweinu. To nič ne spremeni skrbnosti in predanosti stvari, ki je bila in je prijateljem samoumevna zahteva. Globoko me je prizadelo, da so pomoto izrabili, da bi dvomili o moji resnicoljubnosti, še več, me prikazovali kot lažnivca. Toliko silnejši so zame mnogovrstni glasovi zaupanja, prisrčna pričevanja in ganljiva pisma ohrabritve, ki sem jih prejel od mnogih ljudi. Posebno sem hvaležen za zaupanje, za podporo in za molitev, ki mi jo je papež Frančišek osebno izrazil. Končno bi se rad zahvalil še zlasti mali družini v samostanu »Mater Ecclesiae«. Njihovo sobivanje v veselih in težavnih urah mi daje tisto notranjo trdnost, ki me drži pokonci.

Posebno sem hvaležen za zaupanje, za podporo in za molitev, ki mi jo je papež Frančišek osebno izrazil.

Besedi zahvale pa mora slediti tudi beseda izpovedi. Vedno močneje se me dotakne, da Cerkev na začetku obhajanja bogoslužja, v katerem nam Gospod podarja svojo Besedo in samega sebe, postavlja dan za dnem priznavanje naše krivde in prošnjo za odpuščanje. Pred javnostjo prosimo živega Boga za odpuščanje naše krivde, da, naše velike in največje krivde. Jasno mi je, da beseda »največja« krivda ne označuje vsak dan vsakega posameznika enako. A vsak dan mi postavlja vprašanje, ali nisem prav danes dolžan govoriti o »preveliki« krivdi. Ta beseda mi izreka tolažbo, kakršna koli že je moja krivda danes, da mi Gospod odpušča, če se mu iskreno pustim pregledati in sem zares pripravljen na spremenitev samega sebe.

Gospod mi odpušča, če se mu iskreno pustim pregledati in sem zares pripravljen na spremenitev samega sebe.

Zlasti na številnih apostolskih potovanjih sem pri vseh svojih srečanjih z ljudmi, ki so jih duhovniki spolno zlorabili, gledal v oči posledicam prevelike krivde in spoznaval, da smo mi sami pritegnjeni v to preveliko krivdo, če jo hočemo prezreti ali se ne spopademo z njo s potrebno odločnostjo in odgovornostjo, kakor se je to prepogosto dogajalo in se dogaja. Kakor pri teh srečanjih morem tudi zdaj še enkrat vsem žrtvam spolne zlorabe izraziti svoj globok sram, svojo veliko bolečino in svojo iskreno prošnjo za odpuščanje. V Katoliški cerkvi sem imel veliko odgovornost. Toliko večja je moja bolečina nad prestopki in napakami, ki so se godili v času mojega službovanja in na dotičnih krajih. Vsak posamezen primer spolnega napada je strašen in nepopravljiv. Žrtvam spolne zlorabe izrekam svoje globoko sočutje in obžalujem vsak posamezen primer.

Žrtvam spolne zlorabe izrekam svoje globoko sočutje in obžalujem vsak posamezen primer.

Vedno bolj razumem gnus in tesnobo, ki sta stiskala Kristusa na Oljski gori, ko je videl vso strahoto, ki naj jo premaga od znotraj. To, da so učenci takrat spali, je na žalost stvarnost, ki je tudi danes vedno znova navzoča in ki globoko nagovarja tudi mene. Zato morem le rotiti Gospoda in vse angele in svetnike ter prositi vas, drage sestre in bratje, da molite zame pri Bogu našem Gospodu.

Prosim vas, drage sestre in bratje, da molite zame pri Bogu našem Gospodu.

Kar kmalu bom stal pred dokončnim Sodnikom svojega življenja. Tudi če imam ob pogledu nazaj na svoje dolgo življenje veliko razloga za zgroženost in strah, sem vendar miren, ker trdno zaupam, da Gospod ni samo pravičen sodnik, ampak hkrati tudi prijatelj in brat, ki je mojo nezadostnost že sam pretrpel in je zato kot moj sodnik hkrati tudi moj zagovornik (paraklet, tolažnik). S pogledom na uro sodbe vedno jasneje vidim milost, da sem kristjan. Krščanstvo mi podarja poznanstvo, še več, prijateljstvo s Sodnikom mojega življenja. Daje mi, da grem z zaupanjem skozi temna vrata smrti. Pri tem mi vedno znova prihaja na misel, kar Janez pripoveduje na začetku svojega Razodetja: Janez vidi Sina človekovega v vsej njegovi veličini in se zgrudi pred njim, kakor da bi bil mrtev. A tedaj on položi nanj svojo roko in reče: Ne boj se, jaz sem!... (prim. Raz 1,12-17).

Kar kmalu bom stal pred dokončnim Sodnikom svojega življenja.

Dragi prijatelji, v tem smislu vas vse blagoslavljam.

Benedikt XVI.