Prizor iz filma Bernardkina pesem (1943) prikazuje mlado Bernardko, ko skupaj s prijatelji teče k votlini pri Masabiellu in za njimi zaostane, ker se ustavi, da zajame sapo. V tej podrobnosti (kot v številnih drugih) je film dosleden: Bernardka Soubirous je kot otrok zbolela za kolero in vse življenje trpela za hudo astmo. Temu bolehnemu dekletu se je prikazala »majhna, mlada gospa«, obdana z bleščečo svetlobo, s povabilom k molitvi in pokori. Bernardki se je razodela kot »Brezmadežno spočetje«. Lurška Devica je še povedala Bernardki, da ji ne more obljubiti sreče na tem svetu, pač pa v prihodnjem. Bernardka je to sprejela s preprostostjo in pokorščino.

Ko so videnja prenehala in se je senzacionalizem polegel, Cerkev pa je dogodek sprejela, je Bernardka želela vstopiti v karmeličanski red, a ji je to preprečilo krhko zdravje. Zato se je pridružila usmiljenim in šolskim sestram v Neversu, kjer je služila v ambulanti in zakristiji. Mnogo pomembnih osebnosti je želelo slišati zgodbo o lurški Mariji neposredno od Bernardke, zato so jo pogosto obiskovali in jo zasipali z vprašanji. V 35. letu je Bernardka podlegla kostni tuberkulozi. Njene zadnje besede so bile: »Sveta Marija, Mati Božja, prosi zame, ubogo grešnico.« Bernardkino nestrohnelo telo počiva v Neversu. Vsako leto približno pet milijonov vernih poroma v Lurd k zdravilni vodi.