»Naj bo jubilej za vse nas priložnost za obnovo upanja! « (Bula ob razglasitvi jubilejnega leta 2025). Med znamenji upanja, ki jih moramo izpričevati skozi vse jubilejno leto, sveti oče poudarja dela usmiljenja, med katerimi posebej izpostavlja obiskovanje bolnikov in skrb zanje.

Ta umetnina Bartoloméja Estebana Murilla (1617–1682) je bila naslikana med letoma 1667 in 1670. Je del serije šestih velikih slik, izdelanih za cerkev La Caridad v Sevilli. La Caridad je bila vplivna laična bratovščina, posvečena pomoči revnim in skrbi za bolnike. Murillo je bil eden njenih najdejavnejših članov. Teh šest slik s prizori iz Jezusovega življenja ponazarja šest del usmiljenja, ki jih naš Gospod izpostavlja kot merilo pri poslednji sodbi, saj dokazujejo, da naša ljubezen do Boga ni neiskrena (prim. 1 Jn 4,20). Povabijo nas, da premišljujemo Jezusove besede: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta (Mt 25,34), in da razmišljamo o dejstvu, da se lahko nadejamo biti med blagoslovljenimi, ki jim bodo te besede namenjene, le če se ljubimo med seboj, kakor nas je ljubil Jezus.

Murillu je uspelo izraziti empatijo, ki ne kaže Jezusove čudežne moči, ampak vabi k posnemanju njegove krotke, ponižne, nežne in dejavne ljubezni.

Prizor se odvija v Jeruzalemu, blizu Ovčjih vrat, ob kopališču, imenovanem v hebrejščini Bethesda, obdanem s petimi stebrišči. Ti prostori so bili polni bolnikov, slepih in hromih (Jn 5,3). Kadarkoli je angel – tukaj upodobljen v žarkih zlate svetlobe nad prvima dvema stebriščema – prišel v kopališče, se je voda vzburkala in prvi, ki se je potopil vanjo, je bil ozdravljen. 

Jezus ozdravi mrtvoudnega v kopeli Betesda (1667–1670, izrez), Bartolomé Esteban Murillo (1617–1682), Narodna galerija, London, © National Gallery Global Limited / akg-images

 V ospredju je Jezus, oblečen v vijolično oblačilo – on je »Gospod« – v spremstvu Petra, Jakoba in Janeza. Govori moškemu, ki je bil hrom že osemintrideset let in leži na tleh. Murillo z izjemnim prepletom gest, drže, obraznih izrazov in intenzivnosti pogledov uspešno pričara dialog, ki sledi: »Bi rad ozdravel?« » Gospod, nimam človeka, da bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka.« »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi.« (Jn 5,6-8) 

"Jezusov obraz ne kaže Jezusove čudežne moči, ampak vabi k posnemanju njegove krotke, ponižne, nežne in dejavne ljubezni." 

Na tleh lahko občudujete tihožitje, ki prikazuje okrušen vrč za vodo, prazno posodo in berglo – ta simbolizira Mojzesovo postavo, ki je bila, za razliko od vere v Jezusa Kristusa, nezmožna odrešenja. Igrala je vlogo vzgojiteljice, a je njen čas minil; zdaj jo s prihodom Božjega Sina nadomešča postava učlovečene ljubezni (prim. Gal 2,15–3,14). Zdaj se vrnimo k Jezusovemu obrazu. Murillu je uspelo izraziti empatijo, ki ne kaže Jezusove čudežne moči, ampak vabi k posnemanju njegove krotke, ponižne, nežne in dejavne ljubezni. Sporočilo tega dela je, da so do Jezusovega drugega prihoda, ko bo sodil žive in mrtve, vloge zamenjane: hromi, ki steguje svoje roke, je Jezus, Jezusov obraz pa je naš: »Meni ste to storili …« (prim. Mt 25,40)

*** 

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 04/2024. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.