Beseda o spravi: »Revolucija Ljubezni« Bogdana Vidmarja
Beseda o spravi: »Revolucija Ljubezni« Bogdana Vidmarja
Na zahodnem robu Slovenije že stoletja poteka stik med slovanskim in romanskim svetom. Tu živimo Slovenci, ki lahko dnevno spoznavamo drugačen, italijanski narod. Ta edinstveni stik med romanskim in slovanskim življem je skozi stoletja živel skupaj, pod okriljem oglejskega patriarhata in pod Marijinim varstvom. Pomislimo samo na številne romarske poti k Mariji, od Svetih Višarij, Porčinja, Stare Gore pri Čedadu, Marijinega Celja nad Kanalom, Svete Gore nad Gorico pa do Kostanjevice pri Gorici, Marije Oberšljanske pri Komnu, Barbane, Strunjana in Trsata. V 19. stoletju so se začeli prebujati nacionalizmi ob hkratnem začetku liberalizacije narodov in odmikanju Boga iz osebnega in družbenega življenja. Ta proces je dosegel vrh v 20. stoletju, vsi kolektivizmi so še okrepili egoizem in lastne interese naroda, kar se je razplamtelo v obeh svetovnih vojnah in v hladni vojni iz druge polovice 20. stoletja.
»Pokvarjeni« kapitalizem je cvetel, »rajski« socializem pa pešal …
Primorska je bila po prvi svetovni vojni dodeljena Italiji, izkusila je 20-letno fašistično raznarodovanje. Z Gentilijevo reformo šolstva je bil v šoli odpravljen slovenski jezik, slovenski učitelji so bili premeščeni ali so bili prisiljeni k izselitvi, domača društva so bila razpuščena, slovenske zadruge so bile preganjane in ovirane. Sovraštvo pa ni raslo le do fašizma, ampak do celotnega italijanskega naroda. Zgodovinski dokumenti potrjujejo, da so Italijani od 1919 do 1941 na Primorskem povzročili okrog dvajset smrti.
Italija je v drugi svetovni vojni kapitulirala septembra 1943, tedaj je območje Gorice in Trsta zasedel nemški okupator. Po umiku nemških enot ob koncu druge svetovne vojne so partizani od 1. 5. 1945 do 12. 6. 1945 zasedli Trst in Gorico. V tem času so oblastniki izvajali t. i. »čiščenje« Gorice: na Trnovsko-Banjški planoti so v breznih končala trupla italijanskih policistov, vojakov, lokalnih uradnikov, posestnikov ter slovenskih domobrancev iz Posočja. Vsi so bili zmetani v brezna brez kakršnega koli postopka ugotavljanja krivde, dobrih 900 duš.
Italija je po vojni postala demokratična in »kapitalistična« republika, na naši strani pa smo eksperimentirali z »ljudsko demokracijo«, gospodarski razkorak se je povečal, »pokvarjeni« kapitalizem je cvetel, »rajski« socializem pa pešal … Sovraštvo pa je ostajalo. Vendar ne do fašizma in komunizma, ki sta za to sovraštvo resnično odgovorna, ampak sovraštvo dveh narodov drug do drugega, uveljavilo se je pravilo: vsi Italijani so fašisti, in vsi Slovani so komunisti (italijansko titini).
Sovraštvo pa je ostajalo. Vendar ne do fašizma in komunizma, ampak sovraštvo dveh narodov drug do drugega.
Postopoma so se odnosi toplili: leta 1955 se je z Videmskim sporazumom delno odprla meja za maloobmejni promet, ureditev meje so prinesli Osimski sporazumi leta 1975, vstop Slovenije v EU maja 2004 ter odprava kontrole na meji decembra 2007.
Obe mestni oblasti, goriška in novogoriška, sta se zavedali pomembnosti medsebojnega približevanja. Leta 2011 so ustanovili EZTS GO, leta 2019 pa je bila podpisana odločitev za skupno kandidaturo EPK 2025. Evropska prestolnica kulture (EPK) je resnično zbližala obe mesti. Najbolj so seveda sodelovale mestne oblasti, kajti vse je bilo skupno, v vsak dogodek sta bila vključena oba župana. Po svojih zmožnostih so sledili javni in zasebni zavodi, društva, prostovoljci, mladi in tudi Cerkev.
V tem duhu približevanja in sodelovanja je deloval na Goriškem tudi naš pokojni prijatelj, duhovnik Bogdan Vidmar, ki ga je koprski škof leta 2021 poslal v Novo Gorico prav z namenom, da vključi Cerkev v dogajanje EPK. Organiziral je cerkveni odbor za EPK, iz katerega se je razvil in ustanovil Zavod 1539 – Zavod za razvoj kulture, humanizma in religije. Oba goriška frančiškanska samostana sta bila na razpisih uspešna, Sveta Gora z »Goriškim caminom« od Ogleja do Svete Gore, frančiškanski samostan na Kostanjevici-Kapeli pa z vini miru. Škofijski razpis, ki je želel pridobiti projekt na temo razvoja trajnega in globokega miru in sožitja na Goriškem na osnovi krščanske vere, pa ni bil uspešen. Tako sta žal škofiji ostali brez projekta in participacije v dogajanju EPK.
Kljub temu se je našla volja in denar, da bi se dotaknili tudi bolečih ran naše polpretekle zgodovine. Še vedno so prisotni krogi, ki ne verjamejo zgolj v navidezno in deklarativno prijateljstvo in sodelovanje, ne da bi se soočili s svojo polpreteklo zgodovino: rano je potrebno najprej odpreti, jo očistiti in razkužiti, šele potem se lahko zdravi. Isto velja pri skupni izvedbi dogodkov EPK 2025. Zgolj skupni performansi so premalo, če ne temeljijo na globoki iskreni resnicoljubnosti.
S to željo sva s pokojnim duhovnikom Bogdanom Vidmarjem 2. 4. 2025 organizirala čezmejno konferenco zgodovinarjev. Italijanski zgodovinarji so predstavili razsežnosti fašizma na slovenskih tleh, medtem ko so slovenski zgodovinarji spregovorili o stranpoteh komunizma na Goriškem in širše.
Italijanski zgodovinarji so predstavili razsežnosti fašizma, medtem ko so slovenski zgodovinarji spregovorili o stranpoteh komunizma.
Že močno bolan in izčrpani Bogdan, ki skoraj ni mogel več zaužiti hrane, je naredil izjemen uvodni nagovor. Spraševal se je, kako je mogoče, da v evropski prestolnici kulture nismo sposobni pokopati svojih mrtvih. Spraševal se je, kaj ljudi demonizira, da ne morejo narediti tega občečloveškega dejanja, ki je bil vrednota že od starih Grkov dalje: kaj je z nami narobe, da imamo tako zakrknjena srca? Prisotne je spodbujal, naj molimo za žrtve in njihove svojce, pa tudi za rablje in njihove komunistične voditelje. Vse to pa je možno le v luči vere in upanja, je zaključil.
Bogdan Vidmar je med pridigo povabil k revoluciji ljubezni na osnovi krščanstva, da moramo biti veseli, pogumni in dejavni kristjani, kajti v nebesih imamo vojsko priprošnjikov in mučencev, ki molijo za nas.
Vendar to ni bil zadnji dogodek, ki smo ga organizirali v okviru EPK. Pri breznu Zalesnika na Trnovsko-Banjški planoti smo 13. junija 2025 obhajali sveto mašo. Pri tej maši pa je Bogdan med pridigo povabil k revoluciji ljubezni na osnovi krščanstva, da moramo biti veseli, pogumni in dejavni kristjani, kajti v nebesih imamo vojsko priprošnjikov in mučencev, ki molijo za nas. Izpostavil je tudi nujnost, da molimo za državne voditelje, naj vendarle pokopljejo mrtve, sicer bodo soodgovorni in bodo dajali odgovor za to. Kot četrti razlog pa je navedel molitev za spravo v našem narodu: imamo »dve« Sloveniji, ki živita ena mimo druge in vsaka ima diametralno nasproten pogled, kako urediti svet in družbo, zato je molitev nujna. Slovenski narod ne more živeti razdeljen, ampak se mora vsak posameznik truditi za povezanost, ne za izoliranost. Kajti lastnost troedinega Boga je ljubezen in povezanost, ne razdeljenost in sovraštvo. Bodimo torej kristjani, ki delamo in molimo za mir, za trajen mir.
Anton Harej je bil od 2022 do 2025
podžupan Mestne občine Nova Gorica,
dejaven na verskem, kulturnem in političnem področju.
Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 09/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.



