Sprava v domači hiši

V polmraku kresnega večera sem stopala proti domu na Stari Vrhniki. Ko sem vstopila v kuhinjo, sta mama in oče mirno sedela za mizo in si ogledovala stare fotografije. Pogovarjala sta se prijazno, mene pa nista opazila. Zdelo se mi je, kot da gledam nekaj, česar ne bi smela. Tiho sem odšla, sanje pa so se razblinile v poletnem večeru.

Takšnega prizora v resnici nikoli nisem doživela. Oče in mati sta se vse življenje prepirala in nikoli nista predelala posledic obeh vojn, zato sta ostala vsak na svojem bregu. Vedno sem si želela sprave in da mi ne bi bilo treba oditi od doma, kjer sem rada živela. A spoznala sem, da se človeka, ki se želita prepirati, ne da spraviti. Po teh sanjah pa verjamem, da sta v večnosti vendarle našla svoj mir.

Oče in mati sta se vse življenje prepirala in nikoli nista predelala posledic obeh vojn.

V srednji šoli so me reševale gore. Tam sem našla tišino in moč, ob strani pa sem imela razumevajočega razrednika. V gorah sem spoznala tudi svojega moža in po šolanju odšla na Gorenjsko, v vas pod Dobrčo.

Vedno sem si želela sprave.

Narodna sprava – sporočilo Rožnovenske poti

 Ko sem šla prvič na romanje v Medžugorje, me je nagovorila pesem Rožni venec, ki pravi: Moli, moli rožni venec, ljubljeni slovenski krov, zvesto nad teboj počival, bo Marijin blagoslov. Takrat pesmi sploh nisem poznala, a je v meni pustila močan pečat in postala izhodišče za nastanek Rožnovenske poti, ki jo še danes doživljam kot svoje poslanstvo na tem svetu.

Verjamem, da v življenju ni naključij. Nekateri dogodki gredo mimo, drugi pa nam življenje za vedno spremenijo. Modra misel pravi: »Najprej stori, kar je mogoče, nato, kar je potrebno – in na koncu delaš tudi nemogoče.« In prav tako je bilo z Rožnovensko potjo.

Ideja

 V službi sem leta 2009 dobila nalogo pripraviti načrt za obnovo stare romarske poti med Kovorjem in Brezjami z namenom turističnega razvoja krajev pod Dobrčo. Lotila sem se dela in najprej na zemljevid narisala krožno pot. Ko sem naslednje jutro pogledala načrt, sem opazila, da ima vrisana pot obliko srca. Ko sem še malo bolje pogledala, sem dojela, da ima obliko rožnega venca. Tako se je predvidena turistična pot spremenila v pot molitve.

Ko sem še malo bolje pogledala, sem dojela, da ima obliko rožnega venca. Tako se je predvidena turistična pot spremenila v pot molitve.

Srečanje s patrom Leopoldom

 Septembra 2009 sem na Brezjah obiskala patra Leopolda, ki je že več let vodil Živi rožni venec. Menila sem, da bi se z njim lahko najbolje pogovorila o svoji ideji. Presenetil me je z besedami: »Vi se sploh ne zavedate, kakšno dragocenost imate v svojih rokah. Iz tega bo nastal sanatorij za ozdravljenje slovenskega človeka.« Spomnil me je, da je zadnja fatimska vidkinja sestra Lucija povedala, da na svetu ni nobenega osebnega, narodnega in mednarodnega problema, ki ne bi bil rešljiv z molitvijo rožnega venca in našo žrtvijo. Zanimalo me je, če je potemtakem tudi slovenska sprava mogoča. Odvrnil mi je, da bo pri tem potreben poseg »od zgoraj«. Njegove besede so me vedno vodile pri delu.

Na svetu ni nobenega osebnega, narodnega in mednarodnega problema, ki ne bi bil rešljiv z molitvijo rožnega venca in našo žrtvijo.

Začetek romanj in razvoj poti

 Novembra 2009 smo se s prijatelji iz Kranja prvič podali na pot z rožnim vencem v rokah. Vso pot smo glasno molili. Od takrat smo z različnimi skupinami po poti še večkrat romali. Kmalu sem dobila navdih, da jo poimenujem Rožnovenska pot in da na njej postavim vsebino – skrivnosti rožnega venca. Pripravila sem projekt, ki ga je Občina Tržič prijavila na razpis za pridobitev evropskih sredstev, ki smo jih tudi prejeli. S tem denarjem smo pot ustrezno opremili in pripravili zloženko. Istega leta so na Brezjah blagoslovili plošče s skrivnostmi rožnega venca, s čimer je pot dobila tudi močan duhovni temelj. Pri vsem pa mi je največ pomenila podpora in pomoč dobrih ljudi, ki smo se združili v skupini Prijatelji Rožnovenske poti. Pot je bila pripravljena in pričeli smo z organiziranimi romanji.

Spomin

Leta 2021 se je ob molitvi pojavila še nova razsežnost – spomin. Pridružili so se nam varuhi spomina, ki ohranjajo spomin na žrtve vojne in povojnega nasilja in si prizadevajo za spravo v slovenskem narodu. Zanimivo je, da so se prav na področju okoli Rožnovenske poti po vojni dogajale težke stvari. Slovenski begunci so leta 1945 prav tod bežali na Koroško in bili tu vrnjeni z vlaki v Jugoslavijo – mnogi v smrt. Ta pot slovenskih beguncev simbolno obdaja Rožnovensko pot. Pretresljivo je, da je bilo teh beguncev okoli 12 000. Če bi se vsi prijeli za roke, bi objeli Rožnovensko pot, ki je dolga 12 kilometrov. Od leta 2021 varuhi spomina vsako leto pred praznikom vseh svetnikov organizirajo romanje v spomin vsem žrtvam.

Leta 2021 se je ob molitvi pojavila še nova razsežnost – spomin. Pridružili so se nam varuhi spomina, ki ohranjajo spomin na žrtve vojne in povojnega nasilja in si prizadevajo za spravo v slovenskem narodu.

Naši predniki kot povezava

 Naše življenje je stkano iz mnogih dogodkov, spomin pa nas povezuje s tistimi ljudmi, ki so že v večnosti. Na fotografijah gledamo obraze prednikov, ki smo jih poznali ali ne. Neki duhovnik mi je nekoč dejal, da so naši pokojni sorodniki neposredni kanali do Boga. V zvezi z Rožnovensko potjo sem bila ves čas z molitvijo povezana s svojim pokojnim stricem, duhovnikom Francetom Kunstljem, ki je bil po vojni, maja 1945, kruto mučen in brutalno umorjen v Teharjah. Nanj sem se vedno obračala v stiski in dvomih. Vedno sem prejela moč, da sem nadaljevala s svojim delom. Ko pogledam nazaj, vidim, da ima vsak dogodek svoj pomen. Kot da stojimo na odru življenja in odigravamo vlogo, ki presega naše razumevanje, kot je nekoč zapisal moj stric, ki je zame svetnik.

V zvezi z Rožnovensko potjo sem bila ves čas z molitvijo povezana s svojim pokojnim stricem, duhovnikom Francetom Kunstljem, ki je bil po vojni, maja 1945, kruto mučen in brutalno umorjen v Teharjah.

Smisel poti

 Rožnovenska pot je danes postavljena, molitev posejana in spomin zasajen. Čutim, da nas na romanjih spremljajo tudi tisti, ki so že odšli. V molitvi rožnega venca na koncu vsake desetke zmolimo za vse duše: O, Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja. Pot je tako postala prostor molitve, srečevanja, povezovanja, tolažbe, odpuščanja, upanja ... – za VSE. Mnogi smo na njej občutili, kako veliko moč ima skupna molitev. Odpira prostor za čudeže – tudi za slovensko spravo.

Mnogi smo na njej občutili, kako veliko moč ima skupna molitev. Odpira prostor za čudeže – tudi za slovensko spravo.

Jana Grohar

Romarji na rožnovenski poti. FOTO: Drago Papler. 

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 05/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.