To poetično ime je slika dobila zaradi posebnega sijaja, ki oblije fresko, ko posijejo zadnji sončni žarki skozi okno na nasprotni strani prečne ladje v spodnji baziliki sv. Frančiška v Assisiju in zlato ozadje zažari v nedopovedljivi toplini. Slika v levi prečni ladji je obrnjena tako, da gleda proti glavnemu oltarju, pod katerim je grob sv. Frančiška, in je komaj malo višje od oči gledalca. Ima pa še eno neuradno ime, Marija Štoparica (Madonna dell’autostop), ker drži palec desnice, kakor da bi ustavljala mimo vozeče in jih prosila, da jo vzamejo skupaj s sinkom v avto. Bi se ustavili in sprejeli morda kar vse štiri?

Pietro Lorenzetti (ok. 1280–1348), italijanski slikar iz Siene, ki ni slikal le v domačem mestu, ampak tudi po Firencah, Assisiju, Pistoji in Cortoni, je skupaj z bratom Ambrogiom nakazoval razvoj proti renesansi s poskusi vnašanja globine v dvodimenzionalnost. V asiški baziliki je naslikal tudi Frančiškov prejem Kristusovih ran na La Verni, najznamenitejši pa je velikonočni ciklus kar 17 fresk od vhoda v Jeruzalem do vstajenja; med njimi je največja križanje samo, pod snemanjem s križa pa je na spodnjem robu naša freska Marije z Detetom. Postavljena sta med dva svetnika, na desni je sv. Janez Evangelist, na levi pa sv. Frančišek Asiški.

Ima pa še eno neuradno ime, Marija Štoparica (Madonna dell’autostop), ker drži palec desnice, kakor da bi ustavljala mimo vozeče in jih prosila, da jo vzamejo skupaj s sinkom v avto.

Slika še zdaleč ni statična, saj kretnje oseb na njej kar izzivajo k temu, da bi si zamislili njihov pogovor, zato jih včasih imenujemo tudi sacra conversatio, sveti pogovor. Jezušček bi lahko spraševal mamo, kateri od teh dveh ji je bolj pri srcu; ona pa bi mu odvrnila: »Pst! V cerkvi se ne klepeta!« Potem pa v odgovor tiho pokaže s prstom proti Frančišku. Ta pa ves začuden z levico pokaže nase, kot da bi hotel reči: »Pa menda nisem jaz? Kaj pa Janez?« Na roki mu opazimo stigme, ki kažejo na njegovo globoko povezanost s Kristusovim trpljenjem, ki je upodobljeno le malo višje.

Namesto statičnih figur vidimo like, ki med seboj komunicirajo s pogledi in kretnjami, kar je bil velik korak naprej.

Lorenzetti je s to sliko vnesel v sakralno umetnost tistega časa neverjetno čustveno globino in intimnost. Namesto statičnih figur vidimo like, ki med seboj komunicirajo s pogledi in kretnjami, kar je bil velik korak naprej od stroge bizantinske tradicije proti bolj človeški in neposredni renesančni umetnosti.

Ker je na naslovnici zaradi formata le izrez, si lahko celo sliko ogledate na tej povezavi.

Marija od sončnih zahodov (in tudi: Marija štoparica). Pietro Lorenzetti (ok. 1315). Bazilika sv. Frančiška v Assisiju. FOTO: javna dobrina, reprodukcija iz The Yorck Project. 

 

**

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 05/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.