Na tradicionalno romanje z Družino v Dubrovnik in Medžugorje je vsak od 250 romarjev prišel s svojim namenom, prošnjo, zahvalo, hrepenenjem; med stotinami osebnih namenov je bila enkratna in neponovljiva zgodba kokrškega župnika Jožeta Kluna: ob zlati maši je želel spet poklekniti pred oltar, pred katerim je kot maturant zaslišal klic v duhovništvo. »Dubrovnik se je v šestih desetletjih močno spremenil. A ko sem z glavne ulice, po kateri smo šli skupaj z romarsko skupino, skrenil v eno od desetin ozkih uličic, sem se dobesedno zaletel v cerkvena vrata, za katerimi sem nekoč zaslišal besede: 'Zakaj ne bi tudi ti ljudem prinašal Jezusa?' Tisti stranski oltar v frančiškanski cerkvi je še danes tako svetal, kot sem ga vsa ta desetletja nosil v spominu,« je z nami delil svojo osebno zgodbo.

»Molči in delaj«

Jože Klun je po rodu Ribničan, odraščal je v kmečki družini v povojnem času. »Bila so leta bolečin in zmag: ko je bilo najtežje, ko so nam vse pobrali,...