»Bilanca« Napoleonove Ilirije

Življenje v globoki krizi Življenje velike večine prebivalstva v Ilirskih provincah (1809–1813) je bilo v znamenju globoke gospodarske krize. Najprej zaradi predhodnih dolgih avstrijskih vojn s francoskimi revolucionarji in nato prvim konzulom oz. od leta 1804 cesarjem Napoleonom I., ki so izčrpavale prebivalstvo tako materialno kot s pogostimi vojaškimi nabori. Potem zaradi propada trgovine med notranjostjo Avstrijskega cesarstva in svobodnima pristaniščema Trstom in Reko. Poprej se je razvijala po »cesarski cesti« od Dunaja k morju, od nje pa so imela s kmečko trgovino in furmanstvom precejšnje gospodarske koristi širša območja ob prometnici. Razmere je precej poslabšal tudi avstrijski državni bankrot in razvrednotenje papirnatega denarja, saj je izpuhtelo veliko prihrankov. V času Ilirije je nova meja presekala na dvoje dotlej tradicionalno povezana območja. Zaradi francoske celinske zapore in strogega nadzora nad trgovino pa se je ob njej močno razcvetelo tihotapstvo. Prav »kontrabant« je bil pomemben vir novih premoženj, ki so jih kopičili posamezni spretneži. Pisatelj Janez Trdina (1830–1905) v svojih spominih nazorno prikazuje, kakšni so bili začetki bogastva bodočega mengeškega graščaka Mihe Stareta, za katerega se je šušljalo, da je Francozom ukradel blagajno in menda pri tem ubil stražarja. »Takih oslarij sem slišal v svoji mladosti več kot dovolj tudi o drugih bogatinih. Resnica je ta, da je obogatel Miha zgolj s svojo bistro glavico; ta je bila tista francoska kasa, katere se je bil polastil...« Starè je namreč nosil iz ilirske Kranjske ničvredne avstrijske bankovce na Štajersko in jih tam z velikim dobičkom menjaval, kajti v Avstrijskem cesarstvu so bili še vedno veljavni! Pri vsem tem nova oblast, dedinja francoske revolucije, v Iliriji ni odpravila fevdalizma, kar bi bilo prebivalstvu odprlo drugačne možnosti gospodarskega in družbenega razvoja. Podložniške obveznosti do zemljiških gospodov je samo omilila, skoraj hkrati pa uvedla sodobne davke, s katerimi je močno obremenila večino slovenskega prebivalstva. Konec 19. stoletja je zgodovinar Ivan Vrhovec zapisal, da »fronki« (davek) zbujajo še danes kmetu kaj neprijeten spomin na Francoze«. Francoske franke, v ljudski govorici imenovane »fronki«, so torej Slovenci poistovetili kar z – davki. V zadnjem obdobju kratkotrajne Napoleonove Ilirije so se zaradi ohranitve fevdalizma in novih davčnih bremen dogajali večji upori najširših plasti prebivalstva. Svoje sta prispevala še novačenje v Ilirski polk z velikim številom ubežnikov ter politika do Cerkve, ki je sprožala veliko nezadovoljstvo. Tudi dobre plati režima Po drugi strani je treba novemu režimu šteti v dobro ukinitev pravnih privilegijev in razglasitev enakosti pred zakonom, ukinitev sodnih pravic plemstva nad podložniki in prehod celotnega sodstva v roke države. Zatem, prav v času, ko se je pri nas začelo govoriti o Napoleonovi polomiji v Rusiji, so januarja 1812 v Iliriji končno začeli veljati poglavitni zakoni Francoskega cesarstva. Omeniti velja še občinsko ureditev, ki sicer ni bila samoupravna, a bi stare in nove domače elite postopoma naučila sodelovanja pri izvajanju oblasti. Vse našteto bi moglo pri nas na dolgi rok prispevati k oblikovanju sodobne »meščanske« države, in to desetletja, preden se nam je po letu 1848 postopoma začela v resnici dogajati. Seveda le, če bi opisana ureditev trajala. A ni, saj je leta 1813 obnovljena avstrijska oblast te resnične pridobitve francoske dobe naglo odpravila. Najpomembnejša pridobitev šolski pouk v »deželnem jeziku« Za nadaljnji razvoj Slovencev v sodoben narod in potem v našem času v samostojno nacijo je bila vendarle najpomembnejša odločitev prvega ilirskega guvernerja maršala Marmonta o uvedbi pouka v »jeziku dežele« – v slovenskih predelih torej v slovenščini – na osnovni in nižji srednji stopnji šolskega sistema. Tudi ta ukrep ni bil trajen, saj so ga oblasti spremenile po vsega enem šolskem letu veljavnosti! Imel pa je dolgotrajen nasledek, namreč Vodnikove tiskane učbenike. Za vse predmete v osnovni in v nižji srednji šoli, Marmontovi gimnaziji, so bili namreč napisani, prevedeni ali prirejeni učbeniki v maternem jeziku. Valentina Vodnika je ilirska vlada pooblastila za izvedbo tega nadvse pomembnega opravila in na njene stroške je v letu 1811 objavil pet učbenikov. Dve njegovi učni knjigi pa sta ostali v rokopisu, saj ju oblasti zaradi spremembe šolskega sistema niso objavile. Kljub nekaterim poznejšim poskusom, ki se niso prijeli, so ostali Vodnikovi učbeniki bistveno pomagalo pri učenju maternega jezika še v celotni predmarčni dobi, in velika opora za nadaljnji razvoj narodne zavesti. Trdina je v spominih čustveno opisal, kako mu je eden od profesorjev na ljubljanski gimnaziji, Franc Ksaver Heinrich, doma z Moravskega, v začetku 40. let 19. stoletja »odprl, res da nevede in nehote, pogled v sveti hram domače literature in narodnosti«. Med poukom je učitelj namreč pred razredom »ognjeno« recitiral Vodnikovo Ilirijo oživljeno, objavljeno v ilirskem učbeniku Pismenost ali gramatika za prve šole. Navdušeni Trdina je knjigo poiskal v starinarnici na ljubljanskem Starem trgu in jo kupil za petindvajset krajcarjev. »Vesel, kakor da sem kupil vso Ljubljano, grem z Vodnikom domov. Vem, da sem prebral pesem tisti dan najmanj petdesetkrat, drugi dan sem jo znal na pamet. [Sošolec] Ložar je hotel kupiti slovnico od mene za pol goldinarja, ali bi je ne bil dal ne za deset goldinarjev, za noben denar ne. Knjigo pokažem Heinrichu in povem, kje sem jo dobil in kako. 'Si pa od vraga,' mi je odgovoril, 'toda pazi, knjiga je verjetno prepovedana.'« Razmislek o »bilanci« »Bilanca« francoske Ilirije nikakor ni enoznačna! Ni samo pozitivna ali samo negativna. Od začetkov sodobnega političnega življenja na Slovenskem v zadnji tretjini 19. stoletja to obdobje vrednotimo predvsem s stališča lastne svetovnonazorske in/ali politične pripadnosti, namesto na podlagi dejanskih kazalnikov. Eden mojih univerzitetnih učiteljev se je npr. zavedal vseh zgoraj naštetih negativnih potez Napoleonove Ilirije, a jih je imel za manj pomembne, saj je bilo zanj važno samo eno (navajam po spominu): »Francozi so k nam prinesli revolucionarno idejo o svobodi, enakosti in bratstvu.« Drugemu se je zapisalo, da v ilirski dobi pri nas ni bilo kmečkih uporov, čeprav jih je bilo v resnici precej in so se stopnjevali … Sklepam, da ima pri tovrstnih presojah preteklosti ključen pomen selektiven spomin. Zgodovinar namreč opira svoje raziskave samo na izbrane vire za neko obdobje, takšne, ki potrjujejo njegova pričakovanja. Na ideologiji zasnovane zastranitve so postale pri preučevanju francoske dobe pri nas pogostejše na prelomu v 20. stoletje, še posebej pa v obdobju kraljeve Jugoslavije. Francoska Tretja republika, ena od antantnih zmagovalk v prvi svetovni vojni, je bila namreč do srede 30. let glavna zaveznica in zunanjepolitična partnerica Jugoslavije. Nekateri, že davno pozabljeni zgodovinarji, so tedaj začeli v Napoleonovi Iliriji iskati začetke Jugoslavije. Da francoski cesar teh namenov ni imel, kaže dejstvo, da je Pariz po vsega enem šolskem letu njene veljavnosti reformiral Marmontovo šolsko ureditev v deželnem jeziku, pri nas torej v slovenščini, enem od dveh narečij ilirskega jezika. Obenem se je končalo tudi sanjarjenje guvernerjevega kroga o ilirski naciji. Oboje namreč ni bilo usklajeno s pariško cesarsko vlado! Prelomno, vsega nekajletno obdobje Ilirskih provinc v vsej njegovi kompleksnosti in protislovnosti lahko razumemo, če presojamo ukrepe oblasti – torej tako politike ljubljanske vlade kot Pariza – tako na kratek rok kot tudi v dolgoročni perspektivi. Kako so njune politike dejansko vplivale oz. kaj bi bile mogle srednje- in dolgoročno prinesti prebivalstvu, če bi bile obveljale? Na isti način gre vrednotiti odsotnost nekaterih politik, ki so jih – glede na naravo režima – upravičeno pričakovali sodobniki in se nam zdijo logične še danes (npr. odprava fevdalizma), a jih nikoli niso uvedli. Razloge za odlašanje pri nekaterih ukrepih oz. odsotnost uvedbe teh ukrepov je mogoče razumeti samo iz širših interesov Napoleonovega cesarstva. Z Ilirijo samo po sebi imajo le malo ali pa celo nič. Določene procese – na primer zaostritev spopada med državo in Cerkvijo v času Ilirskih provinc in njegove odmeve na naših tleh – pa lažje razumemo, če vemo, da je Francosko cesarstvo del svoje ideologije podedovalo od jakobincev, najbolj proticerkveno naravnanega režima med francosko revolucijo.

Dostop do članka (47174)

»Bilanca« Napoleonove Ilirije

»Bilanca« Napoleonove Ilirije

Življenje v globoki krizi

Prišlek, ki je že dolgo naš

KOMENDA – Pravi »recept za srečo«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.